Turizem v švicarskem slogu - spoznajte Zermatt

Turizem v švicarskem slogu - spoznajte Zermatt (foto: Melita Omerza Belčič) Melita Omerza Belčič
Vir: Jana
28. 11. 2017

»Kdor če iti na Dunaj mora pustiti trebuh zunaj,« je nekoč dejal Martin Krpan, slavni slovenski literarni junak. Očitno ni nikoli obiskal gorskega paradiža pod največkrat fotografirano goro na svetu, Matterhornom. V tem primeru bi se mu življenje v avstrijski prestolnici namreč zdelo bistveno bolj poceni.

Zermatt vsako leto v povprečju obišče več kot milijon turistov. »Naše statistike kažejo, da Zermatt obišče največ domačih gostov, se pravi Švicarjev. Teh je 44 odstotkov, sledijo jim Nemci z 9 odstotki, 6 odstotkov je Britancev, 5 odstotkov Američanov, s tremi odstotki so Japonci 'šele' na petem mestu,« razloži Simona Altwegg, ki skrbi za promocijo Zermatta v svetu. Švicarji pa turiste s slovenskim potnim listom merijo bolj kot ne v promilih. Eden izmed razlogov je prav gotovo povezan s cenami.

Cene v oblakih

Za skromno večerjo v restavraciji srednjega cenovnega razreda bo par hitro odštel 100 švicarskih frankov (86 EUR), za 33 minut trajajočo vožnjo z gorsko železnico na Gornergrat pa boste plačali dobrih 90 frankov (77 EUR). Tisti, ki za nastanitev ne želijo plačati preveč, se lahko odločijo za enega izmed mladinskih hotelov. »Tam lahko človek prespi že za približno 50 evrov na noč. V zadnjem času so tudi pri nas vse bolj popularne nastanitve prek portala AirBnb,« pove Simona. Ob vprašanju o zgornji ceni prenočitve pa se je sogovornica le prijazno nasmehnila. Za tistega, ki ima denar, je namreč v Zermattu meja le nebo. Če se v Sloveniji petični turisti od časa do časa pritožujejo, da nimajo pravih možnosti za zapravljanje denarja, v butičnem švicarskem turističnem središču ni tako. V enem izmed butikov na Bahnhofstrasse boste lahko nekaj tisoč evrov zlahka zapravili le za novo bundo. Če pa želite res pokazati, da imate nekaj več stila, si lahko v eni izmed številnih urarskih manufaktur omislite uro, za katero boste odšteli tudi šestmestno evrsko vsoto. Po drugi strani pa nikjer drugje v Evropi ne boste mogli z železniškega vagona stopiti na ploščad pred hotelom, ki stoji na višini 3100 metrov nad morjem. Za nameček pa zrli v verjetno najbolj fotogenično goro na svetu in z enim samim pogledom zajeli še 28 štiritisočakov v bližini. Če pa ste privrženec gorskega kolesa, se lahko od tam spustite tudi 1500 višinskih metrov nižje v dolino, in to brez nevarnosti, da bi na vas zarenčal lokalni redar.

Število turistov ni težava

Ko sem Simoni povedal nekaj malega o tegobah, s katerimi so se letos pri nas srečevali na Bledu in Bohinju, ji kljub zelo živahnemu utripu na ozkih mestnih ulicah, na katere je vstop avtomobilom strogo prepovedan, ji to ni bilo jasno. »Pri nas nimamo težav s prevelikim številom obiskovalcev ali dnevnih gostov. Po mojem mnenju v največji meri zaradi dobre prometne infrastrukture. Vlaki iz doline v središče Zermatta vozijo na vsakih nekaj minut, tako da nimamo težav s prometnimi zamaški. Vsako leto prepeljejo 3 milijone ljudi – v to številko so zajeti tudi lokalni prebivalci. V bistvu nam nekaj težav povzroča le naraščajoče število električnih avtomobilčkov. Čeprav si lahko takšno sredstvo omisli le lastnik hotela, restavracije ali trgovin,e njihovo število namreč vztrajno narašča.« Vlak in v redkih primerih taksi nista edini prevozni sredstvi, ki te lahko pripeljeta 'v gorski Disneyland'. Približno 300 metrov nižje od osrednje železniške postaje, ki je v središču Zermatta, stoji mogočna ploščad, na kateri piše 'Air Zermatt'. To je postojanka v svetu najbolj prepoznavne gorske reševalne službe. Tukaj lahko pristajajo helikopterji tistih izbrancev, ki se jim zdi vožnja z vlakom nekaj, kar je rezervirano za običajne smrtnike.

Turizem v taktu švicarske ure

Gospoda, ki sta reševala Tomaža Humarja

V tem mondenem kraju smo se srečali tudi z Robertom Andenmattenom, 47-letnikom, ki velja za enega izmed najbolj izkušenih pilotov na svetu. Povedal nam je: »Veste, leta 2009 sem pilotiral helikopter ob drugem reševanju Tomaža Humarja pod Langtang Lirungom. Tja sem odšel na povabilo slovenske planinske zveze. Takrat še nismo vedeli, kako je s Tomažem. Nepalski piloti niso bili uspešni pri iskanju, saj so ga brez uspeha iskali več ur. Ko pa smo prišli na kraj nesreče in poleteli sami, smo slovenskega alpinista našli v le osmih minutah. Pri tem so nam pomagale bogate izkušnje, saj smo ga našli popolnoma drugje, kot so ga iskali preostali. Žal pa smo bili prepozni.« Pri tej misiji je sodeloval tudi Himalajec in odlični švicarski alpinist Simon Anthamatten, ki je bil nekaj časa tudi lastnik svetovnega rekorda v najhitrejšem vzponu na Matterhorn. On je bil tisti reševalec, ki je pripel truplo Tomaža Humarja na vrv in ga spravil v helikopter. Še danes se živo spominja tistih žalostnih trenutkov: »Osebno slovenskega alpinista nisem poznal, vendar sem dobro vedel, kakšne izjemne podvige je dosegel v svoji karieri. Mislim, da je ob svoji nesreči takoj vedel, da je ta usodna. Bil je namreč povsem brez opreme. Brez vrvi, nahrbtnika oziroma bivalne vreče. Še več, presenečen sem bil, ker na sebi ni imel niti plezalnega pasu. Oblečeno je imel tudi samo eno rokavico, kar pomeni, da je izkoristil še zadnjo priložnost za telefonski pogovor. Njegova smrt je pomenila veliko izgubo za svetovni alpinizem.«

Polet s helikopterjem

»V nekaterih državah reševanje plača država. Pri nas je drugače. Če pride do nesreče, mora helikoptersko reševanje plačati vsak posameznik posebej. V primeru nesreče, recimo na Matterhornu, bo moral ponesrečenec za prevoz do najbližje bolnišnice v Vispu plačati približno 4000 švicarskih frankov,« pove Robert Andenmatten. Toda možje z rdečimi helikopterji ne letijo le na reševalnih misijah. »Panoramski leti so zelo pomemben del našega dela. Rekel bi, da približno 30 odstotkov časa v zraku rešujemo ljudi, 30 odstotkov časa prevažamo tovor, 30 odstotkov časa pa namenimo turističnim preletom. V času idealnih snežnih razmer prevažamo tudi smučarje, saj je del naše ponudbe tudi Heli-skiing. V Švici je takšno smučanje zelo omejeno, vendar imamo srečo, da naša baza leži zelo blizu meje z Italijo. Tam pa so predpisi, ki urejajo to področje, precej bolj ohlapni in lahko letimo pravzaprav povsod. Žal pa so tudi tam idealni dnevi zelo redki, saj v Alpah pogosto piha močan veter, ki po sneženju zelo hitro odpihne novozapadli sneg. Kljub temu pa vsako leto opravimo tudi nekaj tovrstnih poletov. Za en 'dvig' vsak izmed gostov v helikopterju, ki ima rad smučanje zunaj urejenih prog, odšteje med 100 in 300 švicarskimi franki.«

Turizem v taktu švicarske ure

Najdaljši viseči most na svetu

Zermatt je kraj, ki s to gospodarsko panogo živi skozi vse leto. V okolici gorske vasice na višini 1608 metrov ljubitelje visokogorja čaka več kot 400 kilometrov urejenih poti. Tisti, ki si želijo prave avanture, pa se lahko v družbi gorskega vodnika povzpnejo na enega izmed bližnjih štiritisočakov. S pomočjo gondole je najbolj dostopen Breithorn, če pa imate nekaj več znanja, se lahko odpravite tudi na precej zahtevnejšo avanturo. Na 4478 metrov visoki Matterhorn! Švicarji pa ne bi bili Švicarji, če ne bi nenehno izpopolnjevali svoje ponudbe. Tako so na poti med Grächnom in Zermattom letos poleti zgradili najdaljši viseči most za pešce na svetu, ki je dolg kar 494 metrov. Dobra novica je, da je prečkanje tega brezplačno, slaba pa, da ta izkušnja ni najbolj primerna za vse, ki jih je strah višine. Slednji bodo za prečkanje potrebovali precej več kot znaša uradno predvideni čas desetih minut. Približno 60 centimetrov široka jeklena konstrukcija se namreč razteza na višini 85 metrov (za primerjavo – približno toliko je visoka tudi najvišja stolpnica v Sloveniji), pri tem pa ima obiskovalec vseskozi čudovit privilegij, da skozi aluminijasto rešetko, ki se skupaj s preostalo konstrukcijo med hojo nenehno premika, lahko opazuje ne le svoje čevlje, temveč globoko v dolini tudi lokalno floro in favno. <

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Melita Omerza Belčič, Shutterstock