Učinkovita psihoterapevtska metoda zdravljenja travme: Brainspotting

Metoda je dokazano učinkovitejša od klasične pogovorne psihoterapije. Pri nas jo izvajata psihoterapevtki Sabina Gombač in Jana Potočnik.

Hitreje do vzroka težave

Gombačeva in Potočnikova imata na področju psihoterapije večletne izkušnje, brainspotting pa ju je navdušil predvsem zato, ker prinaša hitre, globoke in trajne spremembe. »To je močna tehnika, ki sem jo izkusila na sebi,« pojasnjuje Potočnikova. »Del učenja te metode je, da jo terapevt sam preizkusi, da ima osebno izkušnjo. Moja je bila prelomna.« Prelomna v tem, da je začutila, da je to njena pot. Brainspotting je, pravi, povsem druga raven psihoterapije.

»Brainspotting ima izjemno moč zdravljenja čustvenih in psiholoških ran. Z njim hitro pridemo do vzroka problema. Hitro pridemo do potlačenih travmatičnih spominov, tudi tistih, ki so se zgodili pred tretjim letom starosti.« Do tretjega leta namreč še niso razviti določeni predeli v možganih, ki so odgovorni za obdelavo in shranjevanje spominov, zato se dogodki do tretjega leta shranijo v telesu kot somatski spomin. Kljub temu da se jih zavestno ne spominjamo, ti dogodki pomembno vplivajo na oblikovanje naše osebnosti.

»Še ena razlika je, da brainspotting prebudi potlačena čustva, a tu je pomembno poudariti, da se pri tej metodi s temi čustvi lažje soočimo in jih hitreje predelamo.« V uri terapije lahko klient s terapevtovo pomočjo veliko globlje predela boleče izkušnje kot pri drugih oblikah psihoterapije.

Zamrznjen spomin v možganih

»Mene sta prepričali globina in obenem mehkoba metode,« svojo osebno izkušnjo z brainspottingom opisuje Gombačeva. »Metoda se popolnoma prilagaja zmožnostim klienta in njegovemu notranjemu procesu. Zaradi globin, ki jih doseže metoda, se klient hitreje osvobodi starih vzorcev, odvrže stara bremena in zadiha s polnimi pljuči. Tako se odpre prostor za razvoj lastnih, pogosto skritih potencialov.« Ustreznega slovenskega prevoda za metodo za zdaj še nimamo, pravi Gombačeva. Iz angleške besede pa takoj sklepamo, da gre za nekaj, kar je povezano z možgani, in tega se marsikdo ustraši.

»Možgani lahko delujejo skrivnostno, vendar so računalnik našega telesa, in zato izjemno pomembni, ključni za doživljanje sveta in sebe. Metoda je prilagojena temu, kako delujejo naši možgani v povezavi s telesom.« Brainspotting je tako izbor točke na vidnem polju, ki aktivira zamrznjen spomin v možganih. »Ob travmatičnem dogodku so aktivirani tako možgani kot telo in poskrbijo, da izkušnjo preživimo ter z njo zmoremo nadaljevati življenje. Če je bila ta izkušnja za nas preboleča in se z njo nismo zmogli spoprijeti, jo shranijo v globlji del možganov, ki ni dostopen zavestnemu umu.«

Usmerjanje v občutke

Ne gre le za eno točko v možganih, ampak za mrežo aktivacije, kjer je shranjena informacija o travmi. »Brainspotting poteka tako, da si klient izbere temo, ki ga obremenjuje, duši, vznemirja. Lahko je to tudi povsem konkreten boleč spomin, ki ga želi predelati,« razlaga Potočnikova. Pri brainspottingu je manj pogovora, saj terapevt klienta takoj usmeri v občutke v telesu. Da čim prej prepozna, kaj čuti in kje v telesu čuti vznemirjenje, ko razmišlja o problemu. Denimo, težo v prsih, oteženo dihanje, pospešeno bitje srca. Čustva se namreč odražajo na telesu in pomembno je, da to prepoznamo.

»Ko je klient v stiku s svojimi občutki, začnemo iskati ustrezno točko.« Terapevt si pomaga s tako imenovanim pointerjem, palico, ki je videti kot antena. Pomaga, da je klient osredotočen na konico palice in tako lažje najde točko, kjer je določen občutek najmočnejši. »Klient to običajno hitro začuti, in ko najdeva to točko, klienta usmerim, naj pogled ohrani na izbrani točki. Z izbiro ustreznega očesnega položaja omogočimo dostop do zamrznjenega dela boleče izkušnje v možganih, kjer je shranjena čustvena bolečina z vsemi občutki in telesnimi senzacijami. Tistemu, kar sledi, pa rečemo usmerjena čuječnost.« To pomeni, da klient opazuje svoje notranje doživljanje, kamorkoli gre – radovedno, odprto, sočutno in brez pričakovanj.

Proces le opazuje, ga ne usmerja ali zadržuje, ampak se po principu čuječnosti odpre za izkušnjo. V takšnem stanju, ki se mora zgoditi v varnem psihoterapevtskem odnosu, se aktivira proces samozdravljenja. Pogosto se pojavi neka slika, spomin, misel, neko novo občutje ali le telesne senzacije, ki se stalno premikajo od enega dela telesa do drugega. »Če imamo rano na telesu in jo primerno oskrbimo, se bo rana zacelila,« razlaga Gombačeva. Točno tako deluje tudi brainspotting pri zdravljenju psiholoških ran.

»Klienti po terapiji pogosto poročajo o občutku olajšanja. Tako vemo, da se je zgodil proces samozdravljenja.« Koliko terapij je potrebnih, je odvisno od vsakega posameznika, zato pravila ni. Odvisno je tudi od težav, ki pestijo ljudi. Če govorimo o zlorabah in zanemarjanju, ki so se zgodile v otroštvu, je pot zagotovo daljša. Kateri dogodek je za posameznika travmatičen, pa je odvisno od vrste, intenzitete in trajanja dogodka, lastnosti osebe, ki je dogodek doživela, ter od čustvene podpore, ki jo je ta oseba imela ob dogodku. »Z vsakim klientom se najprej pogovorim, vzpostavim varen terapevtski odnos, ki je ključen, da metoda deluje, in šele nato v dogovoru s klientom in glede na njegove zmožnosti vnesem v proces metodo brainspotting. Vse poteka postopoma in prilagojeno posamezniku.« A rezultati so, obljubljata sogovornici. 

Pozitivni učinki brainspottinga:

• okrepljen občutek lastne vrednosti,
• občutke strahu nadomestijo občutki notranje varnosti, miru in sproščenosti,
• zmanjšanje občutkov sramu,
• močnejše samozaupanje,
• večje samospoštovanje,
• učinkovitejše spoprijemanje s stresnimi okoliščinami,
• zmožnost postavljanja meja v odnosih,
• zmožnost zaključevanja nezdravih odnosov,
• zmanjšanje ali odprava telesnih bolečin,
• razvijanje in uresničevanje potencialov.

Brainspotting je učinkovita metoda za zdravljenje:

• depresije,
• anksioznosti,
• strahov oziroma fobij,
• težav z doživljanjem in izražanjem čustev,
• kronične utrujenosti, izgorelosti,
• psihosomatskih obolenj,
• jecljanja,
• težav s pozornostjo, koncentracijo,
• odvisnosti,
• travmatskih izkušenj zgodnjega otroštva,
• travm, ki so posledica fizičnih bolezni,
• nesreč, vojne, naravnih katastrof,
• transgeneracijskih travm (travm, ki se nezavedno prenašajo skozi generacije),
• športnih travm.

Besedilo: Maja Sodja
Fotografije: Helena Kermelj, Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol