Živi in ustvarja doma v Mislinji. Igriva domišljija ji sledi že od samega začetka, in čeprav je mislila, da ni dovolj dobra za akademijo, je uresničila svoje sanje in še vedno živi svoj likovni jezik.
Kaj vas je vodilo, da ste stopili na umetniško pot?
Kolikor se spomnim, sem začela že zelo zgodaj. Če zdaj pogledam nazaj na svoje zgodnje otroštvo, sem se že kot otrok znala zelo lepo ustvarjalno zaigrati sama s seboj. Spomnim se, da sem si prvo hišico za barbike naredila kar sama, in sicer iz kartona in samolepilnega traku.
Nikoli mi ni bilo dolgčas. Mojo glavo je zaposlovala igriva domišljija. Pozneje v šoli sem imela najraje ravno likovnik pouk. Za vpis na akademijo sem se odločila v zadnjem letniku gimnazije. Na to šolo sem gledala z velikim strahospoštovanjem, saj sem si mislila, da nisem dovolj dobra, da bi me sprejeli med to peščico izbranih in močno talentiranih. Pa vendarle, s pomočjo družine in učiteljev sem zbrala pogum, se vpisala in bila sprejeta. Vodila me je ustvarjalna energija, h kateri sem se tako rada zatekala ves svoj prosti čas.
Kaj je bil na vaši umetniški poti ključen izziv?
Največje izzive vidim v slikarstvu samem. V samem delovnem procesu, kako svoje notranje vsebine, ideje prevajati v likovni jezik na čim bolj inovativno. Sem strastna raziskovalka likovnih tehnik, zato se posledično včasih v mojih delih znajdejo tudi popolnoma neslikarski materiali, kot so na primer vrvi, vezenine, čipke, gumbi, granulati in drugo. Tudi orodje, ki ga uporabljam, ni vedno ravno čopič. Izziv, kako preživeti v svojem poklicu in kako na razstave pritegniti čim več gledalcev, pa sem opustila. Enostavno sledim svojemu toku, in če se na njem kaj dobrega zgodi, sem lahko samo presrečna in hvaležna.
Kako bi se definirali v svetu slikarstva?
V svetu slikarstva potujem po lastni poti, odmaknjena od aktualnih trendov. Sledim sebi, svojim čutenjem, doživljanjem, razmišljanju. Odzivam se na vse, kar je v meni, in to prevajam v likovni jezik. Tako gradim svoj interpretativni slog. Seveda so pomembna znanja, ki sem jih pridobila med študijem. Ta so temelj.
A vedno moram naprej, moram poiskati nekaj novega, raziskovati, se poglabljati v moč likovnih izraznih sredstev, v njihovo 'sposobnost', da kar najbolj izrazijo tisto, kar sama želim, kar je neločljivi del mene. Slika – to sem jaz. Figuri, ki velja za eno najbolj eksploatiranih tem v likovni umetnosti, sem dala novo – svojo podobo. Na eni strani prisegam na klasično figuralno podobotvorje, na lepoto figuralnega kanona, hkrati pa se zavedam, da moram temu dati svojo identiteto, na eni strani nežnost in milino ženskega lika, na drugi strani pa likovno moč, prepričljivost in dovršenost.
Ob tem je ključen del mojih slikarskih zapisov tudi čipka. Je moj prepoznavni element, moj emblem. Je utrinek preteklosti, spomin in poklon ženski. Je vselej aktualen ženski trenutek – simbol estetske popolnosti. Lahko je tudi objektivizacija večnih ugank življenja. Je pa tudi tisti segment, ki moja dela, zlati v različnih izpeljankah, vodi v bližino secesije. Njenega ponovnega rojstva v širši likovni umetnosti ni zaznati, se pa v aktualnem času mestoma prikrade kot oživljajoči segment pogosto brezdušne minimalistične arhitekture.
V mojih interpretacijah je to moja najbolj intimna izbira, ki resnično razpira pahljačo pomenov. Tudi modernizem je prisoten v mojem delu, saj namenjam pomembno vlogo likovnim izraznim sredstvom, barvi, liniji, strukturi - vsakemu posebej - ter jih povezujem v konglomerat. A tudi na plastenih, s specifično teksturo zaznamovanih, abstraktnih podlagah (poletje, morje, vezi …) se čipka odlično manifestira in kljub vsebinsko nedefiniranemu ali le asociativno nakazanemu prostoru odločno in suvereno govori svojo zgodbo.
Kakšen odnos imamo Slovenci do slikarstva?
Iz pogovorov s starejšimi umetniki sem ugotovila, da je bilo včasih dosti bolje, kot je danes. Delo slikarjev je bilo visoko spoštovano in tudi obisk galerij je bil zavidanja vreden. Naročila in nakupi umetnin so jim omogočali dobro življenje. Danes pa je te vrednote povozil čas, v katerem živimo.
Kaj pa do visoke umetnosti?
Tudi tukaj se dogaja isto, zanimanje je upadlo, razen redkih izjem. Dovolj zgovorno se to pokaže na razstavah, kjer so obiskovalci večinoma le umetniki sami in ljudje iz stroke.
Glede na to, da ste v karieri ustvarjali že različne stvari, kaj je tisto, kar najraje počnete in vam je najbližje? Kaj je specifično vaše?
Res je, na začetku sem se lotila vsega, kjer sem lahko sproščala svojo ustvarjalno energijo, od oblikovanj logotipov za podjetja, airbrush poslikav motornih vozil, črkorisa na fasade, ilustracij do poslikav kapelic. Naučila sem se tudi šivati in kreirati nova oblačila s šivalnim strojem. Vendar so me vse preizkušnje vedno znova pripeljale nazaj v moj slikarski svet na platnu. Tukaj sem najraje. Kjer lahko izražam samo sebe skozi najrazličnejše slikarske likovne jezike.
V svoji razstavi Zapletena izpoved predstavite tudi upodobitve čutnih žensk in nežnih metuljev, ki ste jih oplemenitili z elementi idrijske čipke. Zakaj ravno čipka?
Po eni strani sem ravno v čipki združila svoji dve veliki ljubezni. Kot sem že omenila, sem se naučila tudi šivati, nekakšna posebna ljubezen me je vlekla k ustvarjanju s tekstilijami in nitkami. Ta segment ustvarjalnosti me je navduševal morda že pred slikarstvom.
Po gimnaziji nisem bila povsem prepričana, ali bom sprejeta na ALUO, zato sem imela rezervni načrt, da se vpišem na kakšno šolo za modno oblikovalko. V čipki sem skozi nitke združila svoje področje zanimanja. Samo nitko povezujem tudi z linijo pri risbi. Po drugi strani je čipka postala moj izrazni element, skozi katerega lahko govorim o mnogo pomenih. Izpostavila bi dva vidika. Čipka mi predstavlja žensko samo. Je lepa, nežna, ženstvena, čutna, pa tudi krhka, zelo ranljiva in občutljiva. Predstavlja pa mi tudi opno, zastor ali zaščito, ki varuje tisto žensko krhko jedro pred zunanjim svetom, ki ga ta lahko zelo hitro močno rani.
Znate mogoče klekljati?
Žal ne, bi se pa rada naučila.
Kakšen je vaš tipični dan, ko ustvarjate?
Preden sem postala mamica, sem ustvarjala, kolikor sem želela. Če me je obsedla kakšna ideja, sem to začela izlivati iz sebe isti trenutek, še ves dan in včasih pozno v noč, in to več dni zaporedoma.
Nisem imela neke dnevne rutine. Ko je prišel navdih, sem ga enostavno zagrabila. S prihodom sinka pa se je moj delovni čas močno discipliniral, kar je včasih res zelo težko, če ti v glavi vre nova ideja. Ustvarjam v dopoldanskem času, popoldne pa se predajam družini in vlogi mamice, v katero se ravnokar podajam že drugič.
Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Boštjan Gunčar, Osebni Arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del