Urban Praprotnik, tekaški trener: Tek zahteva veliko vztrajnosti, ki pa je otroci še nimajo

3. 12. 2017 | Vir: Jana
Deli
Urban Praprotnik, tekaški trener: Tek zahteva veliko vztrajnosti, ki pa je otroci še nimajo (foto: Osebni arhiv)
Osebni arhiv

Tekaški trener Urban Praprotnik o tem, kako najmlajšim predstaviti tek kot nekaj lepega.

Za oktober bi lahko rekli, da je bil pravi 'tekaški' mesec. V večinoma prijaznem vremenu so se številni pripravljali za nastop na priljubljenem Ljubljanskem maratonu, ki je zadnji konec tedna zasedel ulice prestolnice.

Teklo je veliko ljudi, starejših, srednjih let, mladih, mlajših in najmlajših. O slednjih smo se pogovarjali z Urbanom Praprotnikom, nekdanjim atletom, ki se je po končani tekmovalni karieri in zaključenem študiju na ljubljanski Fakulteti za šport posvetil trenerskemu delu. Praprotnik deli mnenje s Harukijem Murakamijem, ki je v svoji pri nas dobro sprejeti knjigi O čem govorim, ko govorim o teku izrazil prepričanje, da otrok ne bi smeli siliti teči. A gre korak naprej ‒ prepričan je, da je otrokom mogoče tek nevsiljivo predstaviti kot nekaj lepega, zabavnega, koristnega. Letos jeseni ga je predstavljal po nekaterih slovenskih vrtcih in z malimi tekači tekel na Ljubljanskem maratonu. Na njim primerni razdalji, seveda, za veselje in za zabavo. Njegovi pogledi so vredni razmisleka.

Kaj vas je napeljalo na misel, da bi tek predstavili v vrtcih?

Že pred časom sem začel razmišljati o tem, da bi veselje in zavedanje o pomenu prijaznega teka rad predajal tudi najmlajšim in njihovim staršem. Kajti tu se vse začne. Tu se začnejo delati tudi usodne napake, ki vodijo od tega, da imajo skoraj vsi petletniki tek radi, pri 18 pa jih teče le peščica. Za to je več razlogov. Eden od ključnih je šola in splošno tekmovalno naravnana družba, ki nas sili v to, da moramo povsod tekmovati. Tekmovanje v teku na malo daljše razdalje pa je lahko precej boleče. Ko tečemo nepripravljeni in 'na nož', se urežemo. Tako dobimo izkušnjo, da tek ni za nas, da je eno samo mučenje. S tem se dela velika škoda.

Otroci se zelo radi primerjajo in motivacijo za ukvarjanje z neko dejavnostjo pogosto črpajo iz uspeha. Tudi za tek to velja. Vendar ne morejo biti vsi najboljši.

Motivacija, da si boljši od drugih, je značilno otroška. Na malo daljši rok se za vse počasnejše to lahko izkaže kot pogubno. A ravno za tiste, ki so gibalno manj nadarjeni, je vztrajnostni tek toliko bolj primeren, saj v večini drugih športov ne morejo zares uspevati, v vztrajnostnem teku pa bi lahko. Če se seveda znebimo te nepotrebne primerjave z drugimi. Zmagamo takrat, ko je motivacija v užitku, ki ga doživljamo med tekom v stiku z naravo. Tudi v stiku z naravo vsakega od nas, ki jo nosimo v sebi že več kot milijon let. Ko tečemo in živimo v tem stiku, tečemo in živimo veliko bolj harmonično.

V katere vrtce pa ste šli?

Izbrali smo Hodoš, ki je od Ljubljane najbolj oddaljen, Trbovlje, kjer imajo vrtec že več kot 100 let in je najstarejši mestni vrtec pri nas, Selce pri Lenartu, kjer je naš najstarejši podeželski vrtec, pa Šentjernej, ki je najmlajši, in še Lucijo, ki ima najnižjo nadmorsko višino. Tako smo po svoje tekaško povezali Slovenijo, saj smo želeli vključiti kraje, ki so zaradi oddaljenosti od Ljubljane za marsikaj prikrajšani. Hkrati pa je življenje zunaj mestnega vrveža tudi izjemno lepo, bolj umirjeno, v močnejšem stiku z naravo. Otroci iz teh vrtcev in njihovi starši so prišli konec oktobra na t. i. Lumpi tek v Ljubljano, ki je bil organiziran v okviru Ljubljanskega maratona.

Kako pa so potekale 'tekaške urice'?

V vsakem vrtcu smo naredili poučno razigran 'trening', ki je trajal skoraj dve uri. V vsakem smo naredili tudi kratek filmček, kjer smo se posvetili različnim temam. Od tega, kako se lotiti teka, pri kateri starosti je dobro teči, zakaj je tek po razgibanem terenu boljši, zakaj je vztrajnost pomembna in ne nazadnje zakaj je pomemben počitek. Te filmčke lahko najdete tudi na YouTubu. Predvsem smo želeli opozoriti na glavne napake, ki jih odrasli delamo, a jih pogosto spregledamo.

In te so?

Osnovna napaka je, da sami ne hodimo in ne tečemo radi, da glasno stokamo, ko je na primer pokvarjeno dvigalo in moramo peš. Vzgajamo namreč z zgledom, najbolj pa vzgajamo takrat, ko se tega sploh ne zavedamo. Če želimo svojim otrokom dobro, si moramo želeti, da se redno živahno gibajo in če je le možno v naravi. Pogosta napaka je, da otroku poskušamo željo po teku vsiliti. To je seveda obsojeno na neuspeh. Vsaka prava želja prihaja od znotraj. V bistvu je zelo naravno, da ljudje radi tečemo, nenaravno pa je to, da smo tek obremenili z resnostjo, z neprestanim napredkom in nezadovoljstvom, ko ni vidnega napredka, s tekmovalnostjo. Namesto da bi uživali v lahkotnem gibanju, ki nas lahko prinese zelo daleč. Veliko in težko popravljivo škodo naredimo tudi, če pustimo, da naše otroke zasvojijo z zasloni, da jih posrka v virtualni svet in so vse manj tukaj in zdaj.

Ko tek ni nobeno mučenje

Vendar tek, tudi počasen, zahteva veliko vztrajnosti, ki pa je otroci še nimajo.

Upoštevati moramo, da je v otroškem teku veliko zaletavosti, to je čisto naravno. Njihova pozornost je kratkotrajna in vihrava, tako otroci tudi tečejo. To čisto dobro deluje v predšolskem obdobju in v prvih letih šole. Potem pa je zelo dobro, da tudi miselno trenirajo vztrajnost. Vztrajnost je ključna za uspešno življenje. Vztrajnost je močna volja, ki traja. No, močna volja, ki traja, je tudi trma, ampak pri tem gre za slabo močno voljo. Mi pa si želimo trenirati močno dobro voljo. Vztrajnostni tek je odlično orodje, da to krepimo. Pri tem krepimo samodisciplino, ki je izjemno zaželena lastnost. Seveda pa smo pri tem vzgojenem posredovanju uspešnejši, če ga znamo predstaviti otrokovi stopnji razvoja primerno. Zato je 'trening' teka pri predšolskih otrocih v glavnem kup zabavnih, včasih malce tekmovalno obarvanih tekaških iger, pri katerih mimogrede veliko pretečejo.

Kakšni so bili odzivi otrok v vrtcih?

Na začetku je bila ponekod težava z dojemanjem, kaj pomeni lahkoten tek. Večina otrok je navajena na vso moč preteči nekaj metrov in se potem ustaviti. A sem vztrajal, da želimo začutiti lahkotnost teka in da nas ta lahko pripelje veliko dlje. Včasih smo pretekli celo dva kilometra. Z vmesnimi prekinitvami s hojo, seveda, pa z raznimi dodatnimi 'vajicami' in tudi hitrimi teki, tu in tam smo imeli počitek. Na koncu so bili otroci navdušeni, da jim je uspela tako dolga pot.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Osebi arhiv Urbana Praprotnika in Marko Vitas

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju