Odposlanka ekologije, ki brez predaje zagovarja pravice okolja v imenu sebe in drugih.
Svet letno zavrže približno tretjino pridelane hrane. To posledično pomeni tretjino dela, zemlje, vode. Kako je ob tem dejstvu mogoče, da določene predele sveta še vedno pesti lakota? Je mogoče stvari obrniti na bolje – in kako? Bo svet čez 10 let lepši ali s svetlobno hitrostjo tonemo v brezno brez dna? Na tovrstna vprašanja išče odgovore pionirka ekologije znotraj slovenskih meja, ki letos praznuje okroglo 10-letnico prostovoljnega aktivizma – dela, ki ga številni razumejo narobe.
“Nismo mi tisti, ki karkoli zaviramo, ravno nevladniki smo tisti, ki zagovarjamo družbeni, in ne individualni interes,” pogumno pove Zgojznikova, predsednica neprofitnega društva Ekologi brez meja. Z nazivom Slovenka leta 2018 na njenih plečih sobivajo potrditev, odgovornost in želja po nadaljevanju: “Moj poziv ostaja odprt. Vsak posameznik bi se moral angažirati, saj je največja utvara prav to, da ne moremo ničesar spremeniti. Še vsakič so se spremembe začele z majhno skupino ljudi.”
► Urša, odraščali ste v Savinjski dolini, kjer je bilo pred desetletji veliko polemik o škodljivi industriji, zlasti z izkopavanjem premoga. Ste zaradi tega občutljivost za okolje začeli gojiti že v otroštvu?
Res je, že takrat smo se spopadali s težkimi okoljskimi temami. Veliko se je govorilo o kislem dežju, o odplakah v rekah in potokih. Odpadki so že takrat ležali naokoli, je pa res, da jih je bilo veliko manj. Takrat še nismo bili v dobi enormnega potrošništva. Vem, da smo se o tem pogovarjali v šoli, vendar takrat še nismo ločevali odpadkov. Sistem ločevanja, kot ga poznamo danes, imamo v Sloveniji šele dobrih 20 let.
► Kdaj ste potem začutili željo po spremembi oziroma klic planeta, da mu moramo priskočiti na pomoč?
Sem zelo radoveden človek. Že kot otrok sem bila aktivna na različnih področjih, pa ne zaradi staršev. Dolgo časa me je nagovarjalo oblikovanje, vse, kar se je povezovalo z likovno umetnostjo. Rada sem tudi pisala, igrala različne športe. Nato sem doštudirala matematiko in pedagogiko, nekaj let celo učila, med študijem pa vztrajno pisala bloge. Imela sem ogromno gradiva s sprehodov – v navadi mi je bilo fotografirati plastične vrečke, viseče z vej ali odvržene ob rekah. Ali pa divja odlagališča. Ključen trenutek se je zgodil leta 2009 s prvim pozivom akcije Očistimo Slovenijo in takrat sem se odzvala.
► Matematiko poučujete še danes, če se ne motim.
Pravzaprav še vedno predavam na ljudskih univerzah oziroma programih za izobraževanje odraslih.
► Društvo Ekologi brez meja je svojo pot začelo z akcijo Očistimo Slovenijo, ki je bila na ravni civilne pobude. Takrat ste imeli eno samo idejo: očistiti Slovenijo divjih odlagališč. Katera so bila vaša ključna vodila, ki se jih oklepate še danes?
O tem se do takrat ni govorilo. Šele po prvi akciji smo se zbrali v ožji skupini in se odločili za nadaljevanje. Dejala sem si, da bomo organizirali projekte v duhu čistilnih akcij, po drugi strani pa gre definitivno za ozaveščanje, za iskanje načinov, kako bi lahko preprečevali nastanek odpadkov, okrepili njihovo ločevanje in zbiranje. Že leta 2010 smo pozvali k zmanjšanju uporabe plastičnih vrečk – takrat smo celo vložili zakon za obdavčitev. Zdi se mi zanimivo, da se šele letos začenjajo dogajati spremembe pri vrečkah, kar pomeni, da je pretekla dolga doba.
► Akcije Očistimo Slovenijo se je pred desetletjem udeležilo skoraj 300 tisoč posameznikov. Ali to pomeni, da smo Slovenci korak pred preostalim svetom?
Absolutno smo. Zdi se mi, da imamo to v sebi. Naravo imamo na dosegu roke, prištejmo še kmečko tradicijo in odnos do zemlje ter narave. Zaradi tega imamo mnogo več posluha. Imamo dobre nastavke, ki pa bi jih bilo treba malo ponastaviti.
► Na tej točki se začne vaše delo. Za vami je že 10 let aktivizma – kateri trenutek se vam je najbolj vtisnil v spomin? Prejem naziva Slovenka leta 2018, ki strni vaša dosedanja prizadevanja?
Definitivno. Zgodil se je seštevek dosedanjega dela. Bila sem presenečena, ker so zelene teme običajno malo 'sitne' – so aktualne, ljudi pa moraš vseeno pozivati k spremembi. Ljudje tega navadno nimajo radi.
► Kako ste sami izboljšali svoje življenje z ekološkega vidika?
Ker ne živim v Ljubljani, delam pa tam, ogromno časa porabim za vožnjo. Vlagam pa veliko truda v projekte, v ozaveščanje in komuniciranje. Nisem stoodstotno varčna, sem pa velik minimalist v načinu življenja. Težko je razumeti, vendar sem srečnejša, če imam manj stvari. Manj balasta. Trudim se uživati lokalno pridelano hrano, ne kupim je nič več, kolikor je porabim. Tretjino ali polovico svojih oblek sem prejela v dar iz druge roke, uporabljam stvari za ponovno ali večkratno uporabo. Plastenke nisem držala v roki že zelo dolgo. Upam si celo trditi, da s partnerjem v letu dni pridelava zgolj za eno vrečo mešanih odpadkov. Paziva, da kupujeva stvari z manj embalaže. In že dolgo ne kupujem impulzivno.
► Pred kratkim ste napovedali kandidaturo za evropsko poslanko. Vidite možnost, da bo svet nekoč lepši?
Pripravljamo vsebino kampanje in upamo, da bo čim več ljudi ugotovilo, da ne potrebujemo vzvišene politike, temveč povsem normalne ljudi, ki ne odločajo zgolj v skladu z lastnimi interesi. Trenutni kapitalistični sistem stremi k večjemu zaslužku. Ta ne bi smel biti končna postaja – končna postaja je planet. In ta ima svoje omejitve. Ne smemo si delati iluzij, da lahko prestopimo meje. Zdaj že sedimo v zadnjem vagonu. Primorani smo zapravljati manj, ponovno uporabljati. Aktivirajte se, še najmanj z načinom, da vsi odidete na volišča. Izberite možnost, ki je morda malenkost boljša.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"