Urška Juršič je umetnica, ki dela kot raziskovalka v farmacevtskem podjetju, v prostem času pa rada prime za čopič in slika podobe iz narave, polne barv in življenja.
Samouka ilustratorka Urška Juršič v prostem času ustvarja živahne barvno prelivajoče se optimistične ilustracije in z njimi polni svojo spletno stran UriKuri (www.UriKuriArt.com). V prednovoletnem času gre za med njen novoletni koledar, vse več je povpraševanja po njenih spominskih knjigah, v veselje pa ji je tudi, da se čedalje več ljudi odloča za pisanje razglednic in voščilnic z njenimi motivi. Z Urško smo spregovorili o njeni akvarelni strasti, usklajevanju hobija, službe in družinskega življenja ter njenih barvitih načrtih za prihodnje ustvarjanje.
Kdaj ste se zaljubili v slikanje z akvareli? Se spominjate začetkov, je bil to kakšen poseben trenutek, ki vas je prevzel …
Ja, seveda! Spomnim se, kako sem si na potovanju kupila majhen komplet akvarel barvic in bel blokec v velikosti razglednic, ker sem želela narisati razglednice prijateljem in jih poslati. Medtem ko je moj Grega deskal na vodi, sem jaz na plaži brezskrbno risala meni zanimive in pisane avstralske ptiče in kar nekaj akvarelov sem prodala kar na plaži, na licu mesta. Prav neverjetno!
Pa še danes tako pošiljate razglednice?
Še vedno zelo rada rišem razglednice in jih pošiljam. Meni Ta že malo pozabljen običaj se mi zdi blazno fin. Moja sestra ima že celo zbirko razglednic UriKuri z mojih popotovanj. (smeh)
Ste bili vedno ustvarjalno iznajdljivi – tudi na drugih življenjskih področjih?
Kaj pa vem, zdi se mi, ne kompliciram prav veliko, poskušam se predati trenutku in ga vzeti takega, kot je. Zame je moje ustvarjanje hvaležnost in luksuz, ki si ga lahko privoščim. Ustvarjalno iznajdljivo po mojem mnenju živijo tiste družine, ki z minimalnimi dohodki lahko preživijo čez mesec in nahranijo več lačnih ust.
Kako pa bi kot umetnica opisali svoje ustvarjalno izražanje, kaj je zanj posebej značilno?
Zelo rada imam ekspresivno in trenutno. Akvarel mi kot tehnika to tudi omogoča, da nastane slika kar na papirju, v čarovniji z barvami in količino vode. Čopič pa kar drsi.
In kaj največkrat nastane kot posledica nenačrtovanega drsenja čopiča?
Najbolj mi je pri srcu vse, kar je naravno in povezano z naravo – flora in favna. V moji glavi se potem spletejo figure, domišljijske, ki pripovedujejo zgodbice UriKuri.
Vidi se tudi, da obožujete barve – kako jih doživljate med slikanjem?
Ja, barve! Neskončno jih imam rada. V vseh odtenkih. To je življenje. Tako jih doživljam, zelo entuziastično!
Na podlagi česa pa kombinirate barve? Glede na trenutno počutje, barvne zakonitosti ali kakšen drug navdih …
Na podlagi trenutnega navdiha in improvizacije. Včasih me navdahne kakšen jesenski list, ki ima celo paleto barv, in ko začnem risati, se odpre cel svet, ki ga rada odkrivam.
Blizu pa vam je tudi glasba. Kako to, da niste postali glasbenica, saj ste končali tudi glasbeno šolo.
To je bila takratna odločitev in splet naključij, v mladostniških letih me je zanimalo toliko stvari, da sem se težko odločila za svoj poklic. Kot najstnica sem bila močno vpeta v dolenjsko glasbeno dogajanje. Šele pozneje sem sprejela, da nič nisem 'izgubila' in da bo glasba vedno del mene, čeprav ni postala moj poklic.
Zanimivo se mi zdi tudi, da ste diplomirali iz kemije … Kako to, da vas ni potegnilo v kakšno bolj likovno umetniško smer?
Sprva sem študirala umetnostno zgodovino, vendar sta me suhoparen program in podajanje snovi odvrnila od vztrajanja, da bi končala to smer. Mogoče bi bilo danes drugače, kaj pa vem. Na likovno akademijo se pa nisem niti upala prijaviti. Naravoslovje me je vedno zanimalo in matematiko sem imela rada. Da sem se prepisala na kemijo, je krivo tudi, da se v umetnostni zgodovini nisem našla.
Se s svojimi ustvarjalnimi deli, ki jih združujete pod blagovno znamko UriKuri, lahko preživljate ali svoj poklic kemičarke opravljate v kakšni službi?
V dopoldanskem času sem raziskovalka v farmacevtskem podjetju Krka, popoldanske aktivnosti pa so vezane na mojo vlogo mame, zato je svet UriKuri in vse okrog njega trenutno moj hobi, moja osebna zgodba in strast, kjer raziskujem možnosti ustvarjanja, saj me to izpopolnjuje.
Vaše slikanje zajema najrazličnejše motive – kaj od vsega tega pa slikate najraje? Kateri motivi so vam še posebej pri srcu?
Lahko rečem, da živali, najbolj ptice. In pa rože. Najraje slikam motive, ki v sebi izražajo moč, a hkrati nežnost in otroško igrivost. Moje slike postanejo kar moji prijatelji. (smeh)
Vaši akvareli prek prodaje na society6 zaživijo na najrazličnejših izdelkih. Po katerih izdelkih z vašimi umetniškimi deli je največ povpraševanja?
Odvisno od priložnosti. Moje voščilnice imajo ljudje radi, ker jih lahko podarijo ob različnih priložnostih – za rojstvo, rojstni dan, maturo, poroke, novoletne praznike … Razglednice kupujejo tudi zato, da jih vstavijo v majhne okvirčke in podarijo kot slikice. Zadnje čase pa je veliko zanimanja za emajlirane lončke s potiski ilustracij UriKuri, saj je lonček uporabna stvar, ki te lahko razveseljuje vsak dan, ko piješ kavo ali čaj. Proti koncu leta pa imam veliko naročil za moj stenski koledar UriKuri, ki ga imam tradicionalno že peto leto zapored. Veliko mamic ali tet naroči tudi moje posebne ročno zvezane spominske knjige UriKuri, s katerimi želim obuditi naš običaj, ko smo svojim prijateljem narisali in napisali kaj lepega za spomin.
Kateri pa so vaši najbolj priljubljeni potiski, po katerih posegajo vaše stranke?
Najbolj priljubljeni na vseh izdelkih so motiv ptička Gregca in moje različne slikice hišk UriKuri. Veliko povprašujejo tudi po rožah, cvetovih ter sovah in drugih pticah.
Se vam pri slikanju kdaj pridruži tudi vaš sin?
Hehe, seveda, moj triletni Rok bi rad slikal takrat, ko slika mami. Takrat se skupaj igrava in riševa in se zabavava.
Kaj pa, ko gre zares, potrebujete mir ali lahko ustvarjate ob družinski dinamiki?
Akvarele rada delam v miru, v tišini, ko se lahko potopim v svoj svet, saj je slikanje zame moja meditacija.
Kako bi radi naslikali prihodnost blagovne znamke UriKuriArt?
Želim si, da bo barvita, pestra, čarobna in da bodo moji izdelki razlog za čim več nasmejanih src.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Osebni arhiv, Urban Štebljaj, Mateja Jordovič Potočnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
