Svojo mamo imam med drugim v spominu kot žensko, ki ni nikoli počivala. Ves čas je nekaj brkljala; še ko je sedla pred televizor, je imela v roki pletilke ali kako drugo delo.
Pospravljala je, kuhala in se vrtela sem in tja, kadar seveda ni bila v službi ali pri računalniku ali telefonu ali na sestanku ali ... Ali že kaj. Šele ko se ji je življenje že iztekalo, mi je nekoč rekla: »Kakšna trapa sem bila! Da se nisem znala niti za hip ustaviti!«
Takrat sem ji pritrdila, ampak v resnici nisem sama čisto nič manj trapasta. Skoraj nikoli se ne znam dati na pavzo brez dobrega razloga (na primer bolezni) ali občutka krivde.
Potem pa sem se včeraj odločila, da si vzamem dan dopusta. Kar tako, brez razloga in brez slabe vesti (to sem si zabičala). Brez načrtov. Brez obveznosti. In čisto samo zato, da bom imela en dan zase. »A kam greste?« So me spraševali sodelavci. Ne, nikamor. »A moraš na kak urad?« Ne, tokrat ne. »A pridejo kakšni delavci?« Nikogar ne bo. »A boš z otroki?« Ne, otroka gresta v vrtec. »A si bosta z možem privoščila oddih v dvoje?« Ne, mož ima delo. »A boš pospravljala?« Ne, ne bom! »Ja, kaj pa je potem?« Hecno, ampak res ni v naši naravi, da bi človek kar tako vzel prost dan le zato, da spet zasliši svoje misli in da se začuti tudi od možganov naprej.
Zakaj to pišem, se sprašujem. Ali zato, da opravičim svojo odločitev? Mogoče. Čeprav sem si dala dovoljenje, da je ne bom nikomur opravičevala, niti sebi. Toda odziv, ki sem ga pred nekaj tedni dobila na svojo kolumno o dopustu, mi je dal misliti, da nas veliko deluje na robu svojih moči. Svoj obstoj upravičujemo s tem, da kar naprej nekaj brenčimo, in v to vlagamo čisto preveč energije.
Kakorkoli že, po vsem, kar sem prebrala po kolumni, vam povem, da vse to nima smisla. Ker če bomo tako nadaljevali, si bomo na koncu lahko rekli le: »Kakšni tepci smo bili!« In še res bo.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
