V šoli sem bila piflarka. Včasih sem bila razočarana nad štirico (razen pri kemiji. Tam sem pri dvojki nazdravljala z brozgo od grajca (najcenejše vino tisti hip)).
To moram povedati, ker se lahko kdo odloči, da imam izkrivljen pogled na resničnost, in neha brati. Ampak bila sem piflarka in me je bilo neznanja sram. Imela sem namreč tudi to nesrečo, da sem hodila v šolo s strašno ambicioznimi ljudmi. Če v našem razredu nisi imel mnenja o Tomažu Akvinskem ali če nisi vedel, zakaj stepni volk potrebuje psihiatra, so te pogledali, kot da si tur na nosu ali kurje oko. Vsi so brali ruske klasike in poslušali intelektualno sprejemljivo glasbo, skratka vse tisto, kar je treba, da si uiberkul. To se me drži še danes. V meni je nerazložljiva potreba, da berem, poslušam, guglam, opazujem in iščem nove informacije, skratka, da zapolnim čim več praznin, ki zevajo v mojih mislih, in preženem rdečico, ki me oblije, kadar me kdo dobi na trhlih temeljih.
In potem zadnjič srečam mladunca, ki pohujšanje postavi v dolino Šentrupertsko (Šent... kaj?), Veroniko Deseniško preimenuje v Ano Desetničar (a ni na plakatu pisalo nekaj takega?), kovačeva kobila pa je zanj Sizifovo krdelo. Pa se mi to niti ne zdi tako narobe. Tudi jaz včasih zamenjam ledvice in jetra, da ne omenjam natrijevega klorida, ki ga itak znam uporabljati samo v solati. Nismo vsi za vse. Toda kar me je zmotilo, zares zmotilo, je, da je, ko mi je ob njegovih preimenovanjih čez obraz nehote švignil nasmeh, za oktavo dvignil glas in mi povedal, torej zapiskal, da mu tega ni treba vedeti, da tega nihče od njegovih vrstnikov ne ve, da je on pač ozko specializiran (za avdio-vizualne medije) in da ve samo tisto, kar je zanj nujno. Zakaj bi možgane obremenjeval z nepotrebnimi podatki? Kaj če se mu trdi disk zapolni in na njem ne bo prostora za vse tisto, kar je res pomembno?
Ob tem sem se vprašala, kam gre ta svet (kako zelo ontopatološko). In kdo ima prav. Kaj moramo vedeti? In kaj nam podatki, kdo je kaj rekel in kdo je kdo, zares pomenijo? Imamo zaradi tega boljše službe, lepšo hišo, notranji mir, bolj pridne otroke ali prijaznejšega moža? Ali si preprosto z njimi samo kompliciramo življenje? Predstavljam si, da če ne bi bilo teh nekoristnih informacij, ne bi potrebovali ne knjig, ne časopisov, ne kulture nasploh in najbrž na neki točki niti jezika ne, saj bi zadoščalo ozko specializirano sporazumevanje s kazanjem na gorjačo in gozdne jagode. Ne vem (zardim). Mogoče bi bili pa potem srečnejši.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na:
- info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"