Življenjski cikli so najbolj preprosta stvar na svetu – dokler se v njih ne znajdemo sami.
Neskončno lahko je razumeti, da ima vse na svetu svoj začetek in svoj konec in da se takrat začne nov krog. Da piki sledi velika začetnica, zimi pomlad in da po vsakem dežju zmeraj posije sonce. Tako se vse vrti že tisočletja, odkar smo se začeli, in se bo vrtelo, dokler se ne bo ta svet končal in se bo rodilo nekaj novega.
Toda pri minljivosti človeka logika običajno odpove. Rojstvo in smrt dobita ime in obraz; tisto polje vmes, ki mu rečemo življenje, prepredeta ljubezen in naklonjenost, in takrat postane življenjski cikel čisto nerazumen. Pri minevanju nekoga, ki nam je drag, ni velike začetnice, ni pomladi in ni sonca. Samo konec je in za njim gromozanska luknja.
Vsaj tako se zdi. In vsaj tako sem mislila, dokler niso svojih življenj zaokrožili ljudje, ki sem jih imela tako rada, da je preseglo končnost vsega, kar poznam, in se je lahko merilo le z neskončnostjo vesolja. Tedaj sem ugotovila: voda ne neha biti voda, ko spremeni agregatno stanje in se upari. In človek, ki ga ima nekdo rad, v resnici nima konca. Energija se vselej samo pretvarja, nikoli ne ustvarja in pojenja. Zato ostaja. Vselej in povsod.
Priznam, da me včasih še vedno stisne, ker je energija teh meni tako dragih ljudi postala preveč neoprijemljiva, da bi jih objela ali jim stisnila roko ali vsaj čvekala z njimi pozno v noč. Toda večino časa vem, da še vedno so, pa v kakršnikoli obliki že. V sebi slišim njihov glas, na svoji podobi v zrcalu prepoznavam njihove poteze in v svojih mislih iščem sledove njihovih spoznanj. In prav to so moja velika začetnica, moja pomlad in moje sonce. Kajti ko se zavem, da se krog še vedno vrti, si obrišem solze. Ne razmišljam več o smrti, temveč o življenju – svojem, njihovem in nasploh o življenju vseh, ki smo zdaj tu, potem pa ... kdo ve, kakšna para bomo postali.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču