Ne morem se upreti in spet delam novoletne sklepe. Vem, da je trapasto, in vem, da bi lahko izbrala tudi kakršnokoli drugo okoliščino (ali razlog), da si spravim življenje v red.
Ampak vseeno vsako leto med odštevanjem ur do polnoči delam obračune s starim in vneto načrtujem novo. Ki bo, se razume, boljše, lepše, bolj zdravo, uspešnejše in zlasti srečnejše. In tako si prav vsak januar – zelo klišejsko – kupim pregrešno drago vstopnico za telovadnico in razdam vso čokolado, ki jo imam sicer v omari za nujne primere, češ da bom itak jedla samo še brokoli in delala trebušnjake.
Zadnjič sem brala, da dela novoletne zaobljube skoraj polovica ljudi – in da skoraj devet desetin teh dobrih namenov doživi največ dih ali dva, potem pa klavrno propadejo. A gremo kljub temu znova in znova na led. Zares verjamemo, da bo tokrat vendarle drugače.
Ali moram sploh omeniti, da mi za čokolado postane žal najpozneje prvi delovni dan po praznikih, ko se mi telo glasno upre, da ni samo pozabilo na zapovedi zdravega življenja, ampak ga bo tudi kar na mestu konec, če ga takoj ne potešim z nečim, kar bo zaleglo? In da pozimi tako ali tako ni vraga, ki bi me spravil na telovadbo, ker se mi v resnici zdi še najbolj nezdravo to, da bi morala hoditi po temi in mrazu?
Vem, da me bo kdaj sredi pomladi prijelo, da naredim kakšen počep ali odtečem krog po polju, in da bom poleti pojedla več solate kakor sladoleda, vem pa tudi, da bom vmes veliko lenarila in zajemala nutelo z žlico in počela še tisoč in eno 'napačno' stvar in da bo potem tu spet silvestrovo in bom pod črto spet sklenila, da s prvim januarjem začenjam znova. Pa se bo krog ponovno zavrtel.
Kdo ve, morda pa je bistvo vsega prav ta cikličnost. Za vse pride pravi čas in v življenju mora biti vsega v ravno pravi meri.
Naj bo ravno pravšnje tudi vaše leto.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču