»Zakaj bi brali?«
To vprašanje mi velikokrat zastavijo. Recimo, kadar gostujem na kaki šoli. Ali celo v krogu vrstnikov. Običajno mi ga sogovorniki še dodatno pojasnijo: zakaj bi brali, če pa je brez veze, če ni kul, če lahko gledamo film ali če lahko v tistem času počnemo kaj pametnejšega?
Pred kratkim sem imela čast sodelovati v debatni kavarni revije Jana, kjer sva se z Damjano Bakarič pogovarjali o knjigah, ki navdihujejo. Še več, o knjigah, ki spreminjajo življenje. In ko me je Damjana vprašala, katera knjiga je meni spremenila življenje, sem ji odgovorila povsem enako, kot odgovorim šolarjem ali vrstnikom ali sploh vsem, ki me sprašujejo po smislu listanja po potiskanih straneh – ni bila le ena knjiga. To, da berem, mi je spremenilo življenje.
Kajti ne po eni, niti po dveh, temveč morda po desetih, stotih knjigah je moje življenje dobilo novo dimenzijo. S knjigami se namreč vživljam v druga življenja. Lahko se poglabljam v tuje težave, ki so v resnici tudi moje. Ob knjigah lahko čustvujem. Lahko sanjarim. Kadar berem kako res žalostno zgodbo, še toliko bolj cenim svoje življenje. Zato sem zaradi knjig postala strpnejša. Mirnejša. Razsodnejša. Odločnejša. Bolj samozavestna. Zaradi knjig znam povedati, kaj mislim. Zaradi knjig se ne počutim kakor kakšen marsovec. Knjige so moj oddih, sprostitev, beg. In ja, knjige so navdih.
Knjige so postale moj poklic. To je moje navdušenje nad knjigami le še razplamtelo ... Vendar jih skrbno odbiram. Z marsikatero se tako spoprijateljim, da se k njej vračam znova in znova. In potem skupaj preživljava dolge večere ... V času, ko za prava prijateljstva in tehtne pogovore prepogosto zmanjka časa, je prijateljstvo s knjigo zame toliko bolj neprecenljivo. Kajti knjiga ima vedno čas ... in je vedno pri roki, ko jo potrebujem.
Zaradi vsega tega torej zame sploh ni vprašanje, zakaj bi brali. Vprašam se lahko samo: le kaj bi brez knjig?!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču