Imela sem teden dopusta. Končno, po dolgem času. In imela sem tudi tisoč in en načrt za tistih sedem dni. Da bomo pospravili, kuhali zdrava kosila, brali, hodili na izlete, športali, obiskovali nam ljube ljudi, nakupovali ... No, saj razumete princip. 'Živeli' bomo, za kar ob službi vselej zmanjka časa.
In potem sem prvi dan z muko oprala perilo. Preostanek dneva smo gledali risanke.
Drugi dan smo odigrali partijo spomina. Preostanek dneva smo se valjali po kavču.
Tretji dan smo odšli v trgovino. Zmanjkalo je mleka.
Četrti dan smo za kosilo jedli zelenjavno juho. Jaz sem pojedla juho, otroka pa zlate kroglice.
Peti dan ... In peti dan mi je prekipelo. Samo svaljkamo se, sem zavpila. Še malo, pa bo dopusta konec in mi samo počivamo! Zato sem pograbila otroka, nas napokala avto in odpeljala v Tivoli. Misija: osvojimo Rožnik.
Prišli smo do prvega ovinka. Mami, ta kamen je osamljen, odnesimo ga k prijateljčkom v peskovnik. Dva koraka naprej, trije nazaj. Mami, dajmo nabirat rožice! Ampak travnik je na drugi strani. Mami, jaz sem se pokakal! Tam doli je bila neka klopca, kjer bi lahko zamenjali plenico. O, kakšne lepe korenine so pod klopco! Se gremo lovit okoli dreves?
»Ampak otroci, na vrhu hriba imajo ričet in flancate!« Ja, mami, počakaj, bomo že šli gor.
»Ampak še niti začeli nismo vzpona!« Joj, mami, pa kam se ti tako mudi.
In tako se je nadaljevalo. Dve uri pozneje so njo bolele noge, on pa je bil lačen. Prišli smo do drugega ovinka pred začetkom vzpona. »Brezveze, mami, gremo domov.«
Kaj sem hotela drugega? Spet smo se napokali v avto in se odpeljali na ričet v središče mesta. Ko smo srebali toplo obaro, pa je hčerka rekla: »Mami, a nisi rekla, da imamo počitnice? Zakaj sploh rinemo ven, na mraz, če bi v resnici morali počivati?«
No, saj. Še petletnica ve, da gora ni nora – in čemu je namenjen dopust. Sicer pa je vedno važna pot, ne cilj. Upam, da me je izučilo.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču