Stopim iz bloka in vdihnem s soncem pomešan zimski zrak. Samo v lekarno skočim in se vrnem – čaka me tisoč opravkov. Sto metrov naravnost, sto metrov desno in po isti poti nazaj. Pet, največ deset minut, in že bom lahko doma pomivala kopalnico.
Potipam, ali je denar v torbi. Denarnica, ključi, robčki, vse je tu. Ampak dan je tako lep .... In ura tako zgodnja. Led tako prijetno poka pod nogami in žarki me tako nežno božajo po nosu. V torbi poiščem slušalke in se priklopim na najljubšo glasbo. Brez težav pozabim, da sem v mestu, da je zima, da imam obute samo superge in da sem namenjena v lekarno. Hodim, prestavljam nogo pred nogo, iz koraka v korak, in se ob pesmih, ki me peljejo po postajah mojega življenja, vračam v dom svojih staršev, na prve zmenke, nore študentske počitnice, k strtemu srcu in nepopisni sreči. Hiše so za mano, na prostranem polju se mi svet odpre. Globoko vdihnem in čutim, kako kisik podira drobne zapore v pljučih, trebuhu, navzdol po nogah in navzgor vse do možganov. Brez glasu kričim.
Opazim, da so okoli mene ljudje. Spominjajo me na znance iz mojega življenja. Mlad fant, ki bere. Gospa z berglo. Deklica, ki kepa bratca. Najstnica, ki skriva obraz v bundo in si vleče kapuco nizko na oči. Še celo mlad labradorec, ki neumorno teka za palico, me spomni na neko kosmato kepico iz moje daljne, daljne preteklosti. Stopam dalje, noge se mi vdirajo v sneg. Pomislim na vse zime in na svoje sanje o pomladi.
Hodim, hodim, hodim. Včasih sem veliko hodila. Zdaj si govorim, da nimam časa.
Gledam, kako se mi z obzorja smehljajo hribi, in pomislim: zdaj razumem Harolda Fryja. Tistega gospoda, ki je nekega dne hotel oddati pismo v nabiralnik na koncu ulice, potem pa je kar hodil in hodil in hodil in na koncu prehodil pol države. Toda on je bežal pred žalostjo. Jaz pa samo sledim soncu ...
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
