To so tisti, ki jim v enem samem dnevu uspe urediti sebe in otroke, slednje spraviti v vrtec ali šolo, prilesti do službe, tam opravljati zahtevno in odgovorno delo, oditi po otroke, jih razvoziti po interesnih dejavnostih, jim pomagati pri domači nalogi, se z njimi igrati, skuhati polnovredno kosilo ali večerjo ali oboje, oditi na rekreacijo, se družiti s prijatelji, obiskati gledališko predstavo ali kino, brati knjigo in se posvečati partnerju.
Medtem tudi pospravijo in poskrbijo za posodo, perilo in domače živali. Na vse mejle odgovorijo, kakor hitro jim padejo v spletni nabiralnik, in medtem na Facebooku mimogrede objavijo, da se imajo fino in ljubijo življenje.
Skratka, slišim in berem o teh ljudeh – in se jim ne morem načuditi. Kajti meni večino dni v življenju uspe le gnati otroke sem in tja in vpiti, naj zaboga pohitijo, vzdihovati, da imamo doma pravi svinjak, hoditi v službo in redno občutiti krivdo, ker seznama zadolžitev nikoli ne odkljukam do konca, pojesti sendvič iz kioska in spiti galono kave, si priseči, da bom jutri pa res športala – in kje so potem še partner in polnovredne reči in družabno življenje in kultura! Zdi se mi, kot da vse bolj hitim, a sem obenem vse bolj v zamudi. Ob tem pa me spremlja večni občutek krivde, da ne naredim dovolj, ne dovolj hitro, ne dovolj dobro in da mi čas preprosto uhaja.
Ali tisti ljudje, ki imajo življenje v oblasti in si znajo podrediti čas (za razliko od nas, ki smo njegovi sužnji) zares obstajajo ali smo jih ustvarili v domišljiji, podobno kot si iz retuširanih podob v revijah slikamo resnične ljudi? Kdo bi vedel. Lepo bi bilo vedeti, da so le mit, utvara, in da sodobnega načina življenja nihče ne dohaja več. Da ni kriva naša slaba organizacija ali nesposobnost, temveč preprosto to, da smo nategnjeni kakor elastike.
Do kam bo šlo?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
