Se še spominjate prvih ljubezni, ko ni bilo pomembno, ali je noč ali dan, in ko ste v objemu simpatije preplesali večer meter nad tlemi? Ali se še spominjate, kako ste sanjali o tem, da boste v življenju delali nekaj, ob čemer boste občutili takšno strast, da vas bo delo izpolnilo že s tem, ker ga lahko opravljate? Ste bili tudi vi prepričani, da pravzaprav nikoli ne boste privolili v karkoli manj?
Ali še kdaj občutite tisto prvinsko navdušenje nad življenjem, hrepenenje, vero, da je vse mogoče, in prepričanje, da bo vesolje poskrbelo, da se bo vse uravnalo, kot je prav? Pa tudi: kolikokrat o preteklosti razmišljate na tisti 'kaj pa, če' način?
Že dolgo se me ni kakšen film dotaknil tako kot Dežela La La. Tista presunljiva podoba sveta, ki je minil, ne da bi sploh opazili; tisti dolgi kadri, ko izgubiš občutek, da se zunaj vsem mudi; tiste pisane podobe, ki si jih nekoč v mislih nosil tudi sam. In tista pisana paleta čustev! Kdaj človek polovico občutkov prestavi v možgane, drugo pa potlači v podzavest?
Dežela La La me je našla točno tam: v podzavesti, kamor sem spretno umaknila živahne barve, da se je lahko vame naselila sivina vsakdana. Dežela La La me je prestavila v izhodišče. Spomnila me je na smeh, vero in upanje. Znova sem občutila metuljčke v trebuhu.
Pa kaj potem, če sem tri dni pozneje še vedno mehka kakor želatina! Pa kaj, če ne hodim, temveč plešem in prepevam – svet je lahko lep! Zakaj si sploh kdaj dovolimo pozabiti, da je lahko tako?
Priznam, da sem v zadnjih dneh tudi pomislila: kdo ve, kaj bi se zgodilo s svetom, če bi vsi našli svojo pisano paleto. V filmu pravijo: Treba je biti malo nor, če hočeš videti svet v novih barvah. In po vsej norosti, ki zaznamuje dandanašnji svet – je morda zdaj čas ravno za takšno!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču