Zadnjič sem sedela na plaži in se igrala Ugani osebo. Rada imam to igrico, ker z njo zabavam svojega notranjega Sherlocka Holmesa, po drugi strani pa v moje življenje prinaša prav zanimive znance. Torej, ugibala sem, kako živijo ljudje, ki sedijo okoli mene, kadar niso na počitnicah.
Brez oblačil, ki izdajajo socialni ali poklicni status, znanstvenih nazivov, pedigreja, domačega okolja in drugih reči, ki razkrivajo identiteto, je zame to vznemirljiv izziv. Ugotoviti, kdo je kdo, ko smo vsi razgaljeni, skuštrani in po možnosti še mokri. Tedaj, ko smo 'le' ljudje, osebe v svoji najosnovnejši obliki, in smo si kar nekam podobni. Na prvi pogled bi namreč vsi lahko bili zdravniki, direktorji, avtomehaniki, zelenjavarji, desničarji, filatelisti ali ljubitelji oldtajmerjev – tako kot bi pri Sherlocku Holmesu na začetku prav vsi lahko bili morilci. Zato si je za spoznavanje ljudi treba vzeti čas, predvsem pa je treba k temu pristopiti temeljito. Zanašanje na predsodke in prvi občutek sta pri taki igri, kot bi v nogometu dali avtogol.
Hecno, ampak bolj ko smo razgaljeni (v osnovnem in metaforičnem pomenu), prej padejo meje med nami. Nekdo pripomni nekaj o vetru in že navežemo stik, prek katerega počasi, počasi pokažemo, kdo smo in zaradi česa smo posebni. In hecno, takrat je rezultat igrice (sva uganila ali ne) važen le še Sherlocku. Zame je bistveno bolj vznemirljivo odkritje, da so ljudje na plaži pravi zaklad, ne glede na to, kakšen je njihov pedigre.
Prava škoda je, da se v drugih življenjskih okoliščinah tako skrivamo za balastom in prehitro zadovoljimo s prvim vtisom. Koliko več bi videli drug v drugem, če bi bili preprosto ves čas skuštrana bitja! In če bi si dovolili, da je edino, kar nas loči med seboj, nekaj tako neznatnega kot razdalja med brisačami.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču