Urška Kaloper (Janina kolumna): Vzporedna resničnost

Urška Kaloper (Janina kolumna): Vzporedna resničnost (foto: profimedia) profimedia
Vir: Jana
20. 10. 2016

Imam pametni telefon. Z njim telefoniram, sporočam, fotografiram, guglam, službujem, spremljam novice, igram igrice, preverjam uro in plačujem mestni avtobus.

Zelo redko ga ugasnem in pred počitnicami vedno dvakrat pogledam, ali imam polnilnik s sabo. Skratka, priznam, da sem čisto preveč navezana na svojo malo brenčečo stvarco, da bi lahko moralistično pametovala o tem, kam gre naš svet. Toda tisto, kar sem videla oni dan na nekem igrišču, me je vseeno pretreslo do obisti.

Pod toboganom sta stala oče in sin. Sine se je pred igralom zdolgočaseno prestopal z noge na nogo, ata pa je buljil v svoj telefonček in hodil, kamor se mu je zdelo, da je tik pred tem šel njegov potomec. Precej bizarno je bilo videti vse skupaj: delal je tri korake v levo, tri v desno in še malo naokoli in ni pri tem niti enkrat umaknil pogleda s telefonskega zaslona. Vseeno je medtem ves čas vzklikal: »Jure, pazi!« ali »Pusti še druge otroke gor!« ali »Počasi plezaj!« ali »Ne prerivaj se na stopnicah!« Mulec pa je medtem ves čas stal praktično pri miru in ni niti trznil, ko ga je oče obtoževal, da je nepreviden, neuvideven, prehiter ali da se poskuša čez vrsto preriniti na vrh igrala – samo nekam odsoten, top pogled je imel, kot da je tudi on v nekem vzporednem svetu.

Prisežem, da so se mi v tistem pred očmi odvrteli še drugi podobni prizori, ob katerih sva se sicer z možem hehetaje dregala pod rebra, vendar še zdaleč niso bili nedolžni: recimo na par, ki je sedel ob kavi na prelepi obali in v uri in pol ni niti enkrat dvignil pogleda s telefona; na znanca, ki komunicira izključno po kratkih sporočilih; in na jutra, ko se na avtobusu zabavam z ugibanjem, ali bodo ljudje izstopili na pravi postaji, ker so tako zatopljeni v svoj tap-tap-tap.

Ob vsem tem je »biti tukaj in zdaj« zame dobil neki čisto drug pomen. In priznam, da mi ni všeč, kam gre naš svet. Po mojem namreč izginja v nečem, kar nam prinaša otopelost ... in osamljenost.

Priporočamo