Zadnji mesec se v službi še posebno veliko ukvarjam s knjižnimi trendi, zlasti pri priročnikih, ki so moje osnovno delovno področje.
Na mizi imam cel kup katalogov in vzorčnih izvodov s frankfurtskega sejma, v kratkem pa se bo začel tudi slovenski knjižni sejem. In kaj ugotavljam? Prevladujoči trend je tale: utrujenemu, izmučenemu, izgorelemu človeku, ki življenja ne obvladuje več, ponuditi rešitev. Da bi se ustavil, zadihal in ponovno našel – sebe.
Roko na srce, večina teh knjig je pisana za ženske. Tiste ženske, ki imajo občutek, da niso dovolj lepe, dovolj pametne, dovolj srečne v partnerstvu; za ženske, ki menijo, da bi morale bolje kuhati, vzgajati otroke, skrbeti za dom in vrt ter v službi dosegati več; in za ženske, ki vedo, da sebi in svoji duši namenjajo premalo časa in so zaradi vsega tega neizpolnjene, neizživete, neuresničene – tako rekoč neobstoječe. Za večino sodobnih žensk pač, ki od sebe ne zahtevamo nič manj kot popolnost in se še predobro zavedamo, da je življenje le eno – a imamo vseeno občutek, da nam polzi skozi prste.
Zato barvamo. Izdelujemo ekološko kozmetiko iz doma pridelanih zelišč. Kuhamo brez ogljikovih hidratov. Telovadimo v domači dnevni sobi, opremljeni po načelu hygge (nov trend, ki izhaja iz statistične ugotovitve, da so Danci najsrečnejši ljudje na svetu, zato posnema njihovo življenjsko filozofijo). Otroke zalagamo s slikanicami iz svoje mladosti, sebe pa s knjigami o vzgoji zadovoljnih, umirjenih, ne s stresom obremenjenih naslednjih generacij. In duša? Čuječnost, meditacija, poglabljanje vase. Vse se steka k temu. In vse to je dobro. Kajti na neki točki bo po mojem mnenju treba reči stop. Stop! Tej ponorelosti, v kateri človek postaja vse bolj nepomemben, njegov čas pa vse bolj razpršen. Stop! Temu strašnemu občutku, da nam ves čas nekaj manjka. In stop! Tej odtujenosti. Begu. Strahu. Stop! S knjigo ali brez nje. Ampak čim prej!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču