Pred kratkim sem dobila v urejanje Bucayeve Najlepše pravljice in priznam, da sem se jih lotila z vzvišenostjo, s kakršno se lahko ponašamo samo nevedni.
Kaj novega še lahko izvem o Sneguljčici, Pepelki, Grdem račku in podobnih, sem se mislila. Berem jih že skoraj vse življenje, najprej sebi in zdaj tudi svojim otrokom, znova in znova, v najrazličnejših različicah. Mi ta argentinski psihoterapevt in književni superzvezdnik res lahko ponudi interpretacijo, ki je še nisem našla sama – in mi je ni ponudila še nobena druga knjiga, obenem pa mi z njeno pomočjo odstre nove vidike človeške nravi?
Življenje mi je hitro ponudilo odgovor: o, seveda, pa še kako. In sem morala požreti svoj ponos, kot bi bil palačinka! Izkazalo se je, da so pravljice resnično takšna reč, kot pametni ljudje pravijo, da so – odvisne od pripovedovalca in bralca, kot take pa vodnjak brez dna. Ob prav vsakem branju jim je mogoče dati nov poudarek in v njih najti nove pomene, ki nam pomagajo osmisliti življenje.
Včasih je moje življenje takšno, da popolnoma pozabim na njegovo pravljičnost. In včasih sem od rutinskega vsakdana tako utrujena – ali pa vanj vložim toliko energije –, da ničemur več nočem dati več kakor ene priložnosti. Instantnost sodobnega časa nas sili k hlastanju za vsebino in hipnim sodbam: všeč/ni všeč, koristi/ne koristi. Pozabimo, da včeraj ni tak kot danes in da bo jutri morda povsem drugačen. Pozabimo, da je čar našega obstoja ravno v tem, da se vse ves čas spreminja in da je največ vredno ravno tisto, kar navidezno ostaja enako, vendar nas vsak dan očara z novimi presenečenji.
Recimo pravljice. Ali tisto, kar (tako tudi Bucay) pravljice odslikavajo – mi sami in naši (najbližji) odnosi. Vredni s(m)o novih in novih branj!
