To je moja najljubša pesem kanadske pesnice Rupi Kaur.
Kaj pa
če ni dovolj časa
da bi ji dala, kar si zasluži
kaj pa
če bi poprosila nebo
naj pošlje materino dušo
v mojo hčerko
da ji bom lahko dala
tolažbo ki jo je nudila meni
vse življenje
(Rupi Kaur, Sonce in njeno cvetje; prevod: Frida Črmelj)
Odkar imam otroke, si neštetokrat zaželim, da bi lahko poklicala mamo in ji rekla: »Vse to si počela zame, pa z nasmehom?!« Potem bi se ji zahvaljevala, dokler bi imela sapo, in jo ob tem še vprašala, kaj je bila njena skrivnost. Zdelo se je tako zlahka in naravno. Tako preprosto, pravzaprav, da mi je bila, preden sem sama postala mama – ah, še preden sem postala ženska – njena pozornost samoumevna. Njena brezkrajna potrpežljivost se mi je zdela pogoj, da ima nekdo otroke, razumevanje in toplina pa nekaj, kar pride s porodom.
Toda potem sem odrasla in spoznala, da mama ne postaneš v porodni sobi. Mame se kalijo v dolgih neprespanih nočeh, ob neomajnem bodrenju med najhujšo virozo, z opogum- ljanjem, da bo vse v redu, tudi ko njih lomijo skrbi, med pripravljanjem nedeljskega kosila, pri prvih padcih s kolesa, pred prvim zmenkom s simpatijo in takrat, ko njihovemu otroku nekdo stre srce. Mama je ženska, ki vedno verjame v svojega otroka.
Niso vse mame mame. Toda za mame, ki so mame – in povrhu še toliko več –, na svetu ne raste dovolj rož; materinski praznik, ki vrže vse v en koš, jim naredi krivico. Žal mi je, da sem se svoji mami zahvaljevala, ko je tej besedi še manjkalo pomena. Zdaj skrbim za hčer in včasih, ko me pogleda, kakor me je ona (genetika je vrag!), mi razžene dušo na tisoče koščkov. Zavem se, da so besede nepomembne. Mama, hvala. Zdaj se moram izkazati drugače. Tako, kot pravi Rupi Kaur.
