Oni dan sem imela sestanek z gospo, ki se ukvarja z duhovnostjo.
Pred dvema letoma jo je ljubezen pripeljala čez lužo v Slovenijo, kjer se je ustalila in ostala. V »prejšnjem« življenju je spoznala veliko različnih kultur, od najbolj staroselskih civilizacij do ljudi skoraj brez korenin, in zdaj v svoji praksi srečuje Slovence. Gospa pripravlja knjigo in o tem sva veliko govorili, toda beseda je pač dala besedo in kmalu naju je zaneslo tudi na značilnosti tega in onega naroda ter njihov odnos do dela, s katerim se ukvarja. »Slovenci ste dvomljivci,« je dejala, ko sem jo vprašala, kako je z našo duhovno prebujenostjo.
»Zanašate se na razum in se zapirate pred intuicijo. Za vas štejejo stvari, ki jih držite v rokah,« se je nasmehnila. Vendar to seveda ne pomeni, da njena pisarna sameva. Pravi, da jo obiskuje vse več moških – še pred časom so bile menda duhovne reči povsem v domeni žensk –, ki jih zanima zlasti, kako bo s poslom. Uspeh, denar – na teh področjih se Slovencem zdi, da potrebujejo pomoč iz višjih sfer. Ženske po drugi strani sprašujejo po zdravju, družini, otrocih – in, jasno, ljubezni.
»Pa ne z možem, ampak ljubimcem!« je poročala moja sogovornica. »Prav presenetilo me je, koliko žena vara svoje može.« Toda še bolj kot to se mi je vtisnil v spomin eden njenih sklepnih stavkov: »V primerjavi z drugimi narodi pa se mi zdite Slovenci tudi izjemno negativni. Sprašujete, kako bo, in pričakujete najslabše. Večina ne pozna izzivov, temveč jim reče 'slabosti'. Zdijo se vam nespremenljive.« Zakaj je to pomembno? Ker mi je gospa položila na srce: naša prihodnost je odvisna od naših izbir in odločitev. Nobena prihodnost ni slaba – če bomo poslušali srce. In potem zavihali rokave!
Priznam, sem si vzela k srcu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču