Facebookov poziv, naj objavimo današnjo sliko in sliko izpred desetih let, je šel skoraj mimo mene.
Dobro, tu pa tam sem že kliknila na kakšno posebno zanimivo objavo, čisto imuna za firbec pa tudi nisem, vendar pobudi nisem posvečala dosti pozornosti. Toda potem je naneslo, da je tudi hčer zanimalo, kakšna sem bila nekoč v starih časih, pa smo se eno popoldne zakopali v stare albume in brskali po spominih. In kakšen šok je to bil, jaz pa nič hudega sluteča! »To nisi ti, to je teta (= moja mlajša sestra),« je najprej izletelo hčeri, in nato je svoje dodal še sin: »Mami, včasih si bila pa mlada!«
Sem opazila, kdaj sem se postarala? Sem opazila, kdaj so se mi gube poglobile? Sem zaznala, od kdaj imam na obrazu drug izraz? Globoko se je usedlo vame in še v sanjah sem premlevala, kam je šlo to desetletje. Ni bilo čisto nepomembno, to sem že morala priznati: dobila sem dva otroka, moža, službo, hišo in kredit. Hecno, če pomislim, da imam večino časa občutek, da je dan enak dnevu in se nič nikamor ne premakne.
A če je že »nov« obraz logična posledica moje starosti, me je zares pretreslo predvsem, da so vsa ta leta minila! In čeprav sem se trudila, da ne bi imela nobenih obžalovanj, priznam, da sem že več dni žalostna. Obžalujem, da sem pustila, da so šla tako mimo mene. Da sem večinoma živela za prihodnost. Da sem nenehno brskala po preteklosti. Da se mi je kar naprej mudilo. Da sem se premalokrat ustavila in uživala v trenutku. Da niti nisem opazila, kdaj sem dobila gube!
Mogoče zveni trapasto, ampak res razmišljam o tem, da prevečkrat rečem, da je vsak trenutek dragocen – in to premalokrat živim. Zato upam, da sem se iz tega kaj naučila. Naslednjih deset let bom tukaj in zdaj! (Gube gor ali dol.)
