Kako soboto, sredo ali petek, recimo, me včasih oplazi senca nečesa, kar spominja na brezup.
Nenadoma se mi zazdi prsni koš preozek in v zraku mi zmanjka kisika. Nimam obstanka in nimam miru. Zaletavam se v stene vakuuma in se sprašujem, kako sem se spet znašla tu; kje je bila tista luknjica, skozi katero me je potegnilo noter, če pa se zdaj zdi, da je prostor brezdušno zaprt.
Kadar je moj svet takole črn, se spomnim na najbrž najpametnejši nasvet, kar sem jih kdaj prebrala v knjigah. Takrat, ko bi se najraje zavlekla v posteljo, pokrila čez glavo in počakala na konec sveta, pomislim na hvaležnost. Kdor je hvaležen, ne more biti nesrečen, je nekje pisalo, in čeprav sem to trditev že neštetokrat poskušala postaviti na laž, ne gre. Preprosto ne morem razmišljati o vseh blagoslovih, ki sem jih (bila) deležna, ne da bi se ob tem prenehala smiliti sama sebi. Ne morem na primer stokati, da nimam dovolj denarja, če imam streho nad glavo in lahko izbiram, kaj bom jedla. In ne morem se pritoževati, da me nekateri medosebni odnosi izčrpavajo, če mi drugi toliko več dajo.
Včasih je moja nesreča tudi bistveno slabše opredeljena in takrat se s to brezoblično gmoto, ki mi leže na prsi, spopadem s preprosto hvaležnostjo svetu, da sem živa. Poskušam poiskati sončni žarek, na hribu za hišo ali v spominu, in se predati veri, da bom lahko prenesla vse, kar se mi obeta. Kot do zdaj bo v tem dobro in slabo, svetlo in temno, pričakovano in presenetljivo – in v tistem, ko me ožari, se zavem, da sem znova radostno radovedna, kaj me čaka jutri.
Zato se ne pokrijem čez glavo, ampak na vrhu tistega hriba ali spomina zavpijem hvala in zakorakam naprej. Hvaležna, ker imam na svetu toliko razlogov za hvaležnost.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
