Bil je krasen počitniški dan in sklenili smo, da gremo sankat.
Ker pa so zunaj že tako rekoč rasli zvončki, nam ni preostalo drugega, kot da se odpeljemo do bržkone edine snežne zaplate v državi in povzpnemo na vrh zlizanega kuclja, ki mu rečejo 'urejeno sankališče'. Akcija! sem zavpila hčeri, pripravljeni, da se spusti, mož pa skoraj hkrati: Stoj! Debelo sem ga pogledala, češ sto kilometrov smo naredili in že od lani se veselimo snega, zdaj bomo pa čakali?, toda ko sem si bolje ogledala tisto pobočje, kaj pobočje, mravljišče, ne, brezdanji kaos, se mi je posvetilo, kaj je mislil.
Mladež je druga tik druge brzela s snežnimi napravami, lezla navzgor, se kotalila navzdol, kepala, prerivala, lovila, vreščala in tulila in ni bilo videti, da bi ji karkoli lahko zagotovilo varen spust do vznožja. Mularija, je siknil mož, a ji še noben ni povedal, da se po sredini samo spušča, gor se pa hodi pri robu?
Ozrla sva se naokrog in bilo je jasno, da niso mulci nič krivi. Če bi jim kdo razložil red na sankališču, jim ne bi bilo treba ustvariti svojega. Ampak njihovi starši, ki sicer najbrž vedo, da se tudi po cesti ne hodi sredi voznega pasu, so bili večinoma tam zgolj, tako da jih v resnici ni bilo. Buljili so v telefone ali predse; tu in tam so prižgali čik ali poklicali podmladek na požirek soka in ovekovečenje družinske sreče za Facebook. Starševski zombiji. Tudi na igriščih in ob drugih igralnih površinah, kjer se otroci 'tako lepo igrajo sami', jih je polno. 'Se bodo že zmenili.' Ali povedano drugače: 'Samo da imamo mi mir.'
Petkrat smo se spustili. Potem je mož dahnil: Kapituliram, pa smo pospravili in šli. Razumem potrebo po oddihu. Ampak odgovornost in 'mir' ne gresta skupaj. Enako egoizem in kakovostno sobivanje. Samorastništvo ni vzgoja. Ali si starš ali pa zombi.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
