Uspeh male vaške pekarne, ki je nastala, da so lažje preživeli epidemijo

Miro Rismondo iz Valburge je po poklicu kuhar, ki pa se je v neki točki svojega življenja posvetil izdelovanju lesenih in ledenih skulptur. Javnosti je širše postal znan predvsem po slednjih, pod njegovim okriljem je nastajala Ledena dežela. Pa je prišlo leto, ki ga je zaznamovala epidemija koronavirusa. Dogodek so odpovedali, javno življenje je bilo ustavljeno.

Ker določen čas tudi tržnice niso obratovale, ga je prijatelj prosil, če bi še zanj spekel kakšen kilogram kruha.

Tega je Rismondo že nekaj časa prej pekel doma, za družino. O dobrem kruhu, ki nastaja pri Rismondovih, je šel glas po vasi, od ust do ust. Sprva se je upiral predlogom o tem, da bi imel vaško pekarno. Peko je dojemal kot svoj 'gušt', svoje veselje in užitek. Kmalu so njegov kruh – povsem spontano in nenačrtovano - jedli že vsepovsod po Valburgi.

ʺBrez podpore vaščanov mi ne bi uspelo,ʺ pravi sogovornik, čigar namen je bil kruh peči samo za čas epidemije, ʺtoliko, da preživimo zimoʺ. A zgodba je bila že napisana, od njegovega kruha 'odvisni' številni in logičen je bil njihov odziv: ʺA zdaj boš pa kar pustil vse skupaj?ʺ Ni pustil, pač pa še bolj zavihal rokave, roke so bile še bolj bele od moke, še bolj je dišalo. Dežela kruha je bila rojena, v njej pa danes ob sogovorniku in njegovi ženi delata še dva zaposlena.

Na kruh vplivata tako vreme kot energija peka

Ko se je odločil, da bo poskusil z vaško pekarno, je k sebi povabil vseh 50 tedanjih odjemalcev kruha in vse tiste, s katerimi je sodeloval (okoliške kmete, mlinarje). ʺŽelel sem, da smo vsi na kupu. Želel sem ljudem pokazati, kdo je kruh mesil in pekel, kdo je delal na polju in zmlel moko. Želel sem, da ima kruh spet obraz, da spet postane nekaj zelo osebnega,ʺ pravi sogovornik, ki je ob tem vsem zbranim tudi iskreno povedal, da se bo zgodilo, da kakšen kruh kdaj ne bo uspel, da se tudi on še uči ter da naj mu pri tem pomagajo, naj sporočijo svoje mnenje. In res so, in to počnejo še danes:

ʺMoj kruh tako raste in se razvija skupaj s strankami.ʺ

Na kruh vpliva veliko dejavnikov. ʺKo sva z ženo ravno osvojila določen kruh in rekla 'to je to', pa so se dvignile temperature in spet nisva vedela nič več. Dejansko je tako, da te narava uči,ʺ razlaga Miro Rismondo o tem, kako velik vpliv imajo na vzhajanje vremenske razmere in terjalo je svoj čas, da danes vedo, kako se v določenih razmerah obrniti. Pa kljub temu dva kruha nista enaka, in to je v resnici tudi čar te butične pekarnice.

Na kruh pa ima velik vpliv tudi energija človeka, ki ga mesi. ʺZelo se pozna, ali pridem h kruhu v glavi spočit in dobre volje ali pridem slabe volje. Kruh zahteva ogromno časa in energije in včasih imam občutek, da se borim s pekarno. Naslednji pomemben projekt bo, da bi bomo delo organizirali tako, da bomo lahko živeli,ʺ odkrito razlaga Miro Rismondo, ki mu kruh krati tudi spanec, tega pa kot gostinec ni bil nikoli vajen - vstajati ob dveh ponoči in takrat začeti delati. Prizna, da je delo težko in naporno, v neprespanih trenutkih še bolj, na drugi strani pa zadovoljne stranke vlivajo energijo, da se ta srčna zgodba nadaljuje.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Tina Zajc (@tina.zajc)

Sam se je usedel v avto in razvažal kruh

Sprva je Miro Rismondo zamesil okoli 50 kilogramov kruha na teden, ga pekel v treh 'hišnih' pečicah in ga kar sam z avtom razvažal po vasi. Po štirih mesecih je kupil novo peč, kajti povpraševanje je bilo vedno večje, in si uredil mini pekarno, kjer dela še danes. A za od 500 do 600 kilogramov kruha, kolikor ga zdaj speče na teden, je vse skupaj postalo premajhno. Nova peč je že kupljena, čaka na montažo, prav tako so narejeni načrti za širitev. Prodaja se je v izjemno kratkem času razširila na okoliške tržnice, tudi v nekaj kmetijskih zadrug, ob petkih pa še vedno prodaja tudi doma.

ʺZačelo se je kotaliti kot snežena kepa in prišli smo do točke, ko moramo sami ustavljati širjenje.ʺ

Tako pripoveduje Miro Rismondo, ob tem, ko ga opazujem, kako na roke zgnete vsak hlebček in ga zloži v lesene kalupe, ki jih je sam ročno, vsakega posebej, izdolbel.

Rad bi, da Dežela kruha ostane vaška pekarna, z moko iz sosedovega mlina, da kruh še vedno gnete on sam in da ima kruh na voljo toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se razvije. Dela namreč z drožmi in droži potrebujejo svoj čas, tukaj se nič ne da prehiteti. Rismondo pravi, da šele zdaj ve, kaj je dober kruh:

ʺTudi, ko sem bil še kuhar, sem pekel kruh, ampak šele, ko sem prešel na droži, sem dojel, da 25 let nisem spekel kilograma tapravega kruha. To je drug svet, predvsem pa je industrijska priprava kruha zelo prehitra. Dober kruh potrebuje svoj čas.ʺ

Pa tudi v prvi vrsti dobre sestavine, predvsem moko. Rismondo uporablja kmečko moko iz bližnjih kmetij, dostavljajo mu jo enkrat na teden, tako da ima vseskozi čim bolj sveže zmleto. V Deželi kruha nastajajo bel, polbel, ajdov, koruzni, ržen kruh, pa maslen, kamutov, oljčni kruh in preste, kamutove želje, brezglutenski kruh (ajdov, prosen in amarantov), pa gotovo smo še kakšnega pozabili. Trenutno se začenja sezona krofov, stalno so na voljo francoski rogljički, številne pogače in po novem tudi sladke pite.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Vse to prodaja ob sobotah na tržnici v Medvodah in v Domžalah, od ponedeljka do sobote tudi na pokriti tržnici v središču Ljubljane, v kmetijskih zadrugah v Vodicah in Cerkljah, pa na Rudniku v Dobrote kot nekoč. Najbolj prodajan je še vedno kruh iz pšenične moke, Rismonda pa veseli predvsem dejstvo, da ljudje vedno bolj spet cenijo in kupujejo domač kruh. Pa njegovi cilji? Vsekakor ostati butična vaška pekarna, ki pozna svoje stranke, ki si vzame čas za pogovor z njimi. Da bo vse to lahko delovalo dolgoročno in da bo v kruhu prava energija, pa delo toliko optimizirati, da se bo našla kakšna urica več za spanje in počitek.