Ustvarite si božič, ki ustreza vam in vaši družini!

»Božiča se ne da ukiniti. Tudi če bi ga prepovedali, bi ga zaradi človekovega hrepenenja po svetlobi, toplini, lepoti in dobroti ljudje vedno praznovali, pač na skrivaj. Božič so zato praznovali tako na vojaških frontah kot na osamljenih otokih, praznujejo ga tako sredi najbogatejših kot najbolj revnih četrti velemest,« je prepričana Tina Bregant, mama treh otrok, pediatrinja in Familylabova sodelavka.

Nekoliko drugače misli Sabina Adanič, mama dveh otrok in enega na poti, sicer pa samostojna podjetnica in prav tako Familylabova sodelavka: »Če božiča ne bi bilo, mislim, da prav ničesar ne bi močno pogrešala, saj si v naši družini take mirne in povezovalne trenutke privoščimo tudi čez leto, kadar jih potrebujemo.«

Brez pričakovanj

Ne glede na to, ali smo verni ali ne, božič očitno doživljamo različno.

»Božič je zame najlepši praznik, saj slavi rojstvo otroka. Zgodba o majcenem in nebogljenem otročku, rojenem v hlevčku in revščini, a obdanem z ljubeznijo živali in preprostih ljudi, me vsakič gane. Hkrati pa se sprašujem: ali sprejemamo otroke odprtih rok? Ali tudi drugim otrokom izkažemo naklonjenost in jih dobrohotno sprejmemo ali jim zaloputnemo vrata pred nosom, kot se je to dogajalo Mariji in Jožefu?« razmišlja Bregantova, medtem ko se Adaničeva spominja svojih božičev iz otroštva: »Kot otrok sem vsako leto pričakovala, da se bo zgodil tak lep, perfekten božič, in bila vsakič znova razočarana, ker stvari niso potekale tako, kot sem si zamislila. Idealne praznike sem tako doživela šele kot študentka – v miru, s knjigo v roki in mačkom v naročju ter predvsem brez želja, idej in pričakovanj, kako bi naj bilo. Zato se tudi zdaj, ko imam svojo družino, izogibam skrbnemu načrtovanju in pričakovanjem.«

Prav pričakovanja so namreč tista, ki veliko ljudi ob božično-novoletnih praznikih pustijo z grenkim priokusom razočaranja, zato je vsekakor smiselno slediti ideji Adaničeve in si praznike organizirati tako, ko ustreza vam oz. vaši družini. Medtem ko Bregantova uživa v peki in krašenju piškotov, vonju po cimetu in pomarančah, okraševanju dreveščka, izdelavi jaslic, načrtovanju in kupovanju daril, večernih sprehodih po razsvetljenem mestu, predvsem pa v srkanju vročega čaja pod odejo skupaj z ljubljenimi, medtem ko zunaj sneži in brije leden veter, si družina Adanič med božično-novoletnimi prazniki vzame čas za kak dober film, pripravo kakšne posebne jedi, ki jo je treba kuhati več kot pol ure, in obvezen oddih na morju.

»Seveda tudi mi z otroki pečemo piškote in izdelamo okraske (če smo pri volji), obiščemo sorodnike in prijatelje ter si privoščimo večerni sprehod po praznično okrašeni Ljubljani, toda predvsem se prepustimo trenutkom in si božič oblikujemo sproti tako, da se imamo fajn,« je doddala Adaničeva, ki so ji božično-novoletni prazniki predvsem priložnost, da se družina 'sreča' in si lahko vzamejo čas za obiske, za katere čez leto zmanjka priložnosti, volje in časa.

Od severnega pola do Kitajske

»V naši družini počnemo tako rekoč vse, kar ima 'komercialni' Božiček na spisku: pečemo piškote, krasimo smrečico, postavimo jaslice, pojemo božične pesmi, včasih gremo k polnočnici, se dobimo z družino in se obdarujemo, obišče pa nas tudi Božiček, saj imamo vsako leto v družini vsaj enega družinskega člana, ki 've', da Božiček obstaja. Zato pripravimo hrano tudi za jelene in Božička, namenimo nekaj daril za ptičke in naredimo kakšno dobro delo. Lani smo prejeli celo paket s severnega pola, v katerem nam je Božiček poslal knjigo in poprove medenjake,« je nad božičem navdušena Bregantova, ki se ne pusti (z)motiti njegovi skomercializiranosti. Adaničevo pritisk podivjanega potrošništva bolj moti.

»Ne maram decembrske gneče v nakupovalnih centrih, prav tako ne živčnega iskanja in kupovanja daril za vse v družini le zaradi občutka dolžnosti. Sploh odkar nas na prihajajoče praznike spomnijo že kmalu po 1. novembru, imam občutek, da je ideja veselega decembra kar zvodenela. Tudi obdarovanje otrok se je spremenilo v tekmovanje za večjim, lepšim in dražjim darilom,« je prepričana Adaničeva, ki sta ji bila mini smrečica na mizi in pod njo mini jaslice v času pred otroki čisto dovolj in strašno simpatična rešitev.

»Odkar imam otroke, priznam, me vsako leto malo muči, da bi morala narediti malo bolj zaresno praznično vzdušje, z veliko jelko in darili pod njo. Ampak do zdaj smo se na koncu še vsakič odločili za 'alternativno' verzijo božiča – eno leto smo naredili smrečico iz kartona, lani pa (z dojenčkom pri hiši) papirnato smrečico z okraski iz koruznih stiroporčkov (ravno takrat so bili največji hit pri nas doma), ki smo jo prilepili na steno.«

V nasprotju z Adaničevo pa je Bregantova prepričana, da nas božič v resnici ne sili v potrošništvo.

»Prej bi rekla, da nas usmerja v premišljevanje, kaj vse imamo ter kako smo lahko srečni in hvaležni za to. Zame je zato božič idealen čas, da se vprašam, kako lahko razveselim nekoga drugega, ki je v stiski, pomanjkanju ali osamljen. Najboljše stvari v življenju namreč sploh niso stvari, temveč ljudje in doživetja z njimi. In vedno lahko koga presenetimo in razveselimo – mu prižgemo lučko v srcu. To je zame bistvo božiča,« nas vse opogumlja Bregantova, ki prizna, da tudi sama kdaj pri kakšnem decembrskem 'kiču' popusti, tako da imajo v njihovem domu poleg smrečice tudi jelenčka z lučkami iz Kitajske.

Besedilo: Helena Primic
Fotografije: Shutterstock, Aleksandra Saša Prelesnik, Goran Antley

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec