Hči varovanke javnega doma za starejše že deset let obiskuje svojo skoraj nepokretno in dementno mater. Pravi, da del osebja delo opravlja brez volje, drugi pa znajo biti izjemno nesramni.
Nezadovoljstvo svojcev varovancev domov za starejše in onemogle na Hrvaškem ni redkost, in kot je Moje vrijeme izpričala bralka Zora, se pogosto pojavlja zaradi občutka nemoči pred sistemom.
"Že deset težkih let obiskujem mater, zdaj že skoraj nepokretno in dementno, v enem našem javnem domu za starejše. Del osebja je v redu, toda nekaj jih zna biti nesramnih in vidi se, da delo opravljajo brez volje. Še več, včasih se mi zdi, da ga celo sovražijo," piše gospa Zora v uvodu.
"Pred kratkim sem želela mamo, ki je v invalidskem vozičku, malo peljati na svež zrak. Ostala sem v šoku nad tem, kar sem slišala. Prosila sem namreč moškega zaposlenega, naj mi pomaga, da jo oblečem, in ko je to naredil, je odšel. Po naključju sem slišala, kako me opravlja pred drugim osebjem. Slišala sem ga reči, da se je komaj zadrževal in da 'je moral stisniti zobe, da je ne bi udaril'. Bila sem povsem pretresena," opisuje gospa Zora.
Bilo je še več primerov, piše, ko ni mogla verjeti, da se lahko take stvari dogajajo v takšni ustanovi.
"Nedavno sem po telefonu poklicala dom in jim sporočila, da bom prišla ob 16.30 popoldne ter mamo peljala ven v vozičku. Vendar mi je nekaj nujnega prišlo vmes, zato sem točno ob 16.00 poklicala osebje in zaposlenki povedala, da moram obisk prestaviti in da mame tisti dan vendarle ne bom mogla peljati ven. Zahvalila se mi je, ker sem jih obvestila, a informacije nikomur ni posredovala," pojasnjuje potek dogodkov.
"Ubogo mamo, 88-letno starko, ki je invalid, so zato potem pustili v vozičku v glavnem hodniku, kjer je dobesedno ure in ure nepremično sedela in me čakala. Srce se nu oara, ko se spomnim. Ko sem čez nekaj dni prišla znova, da bi jo peljala ven, sta me dve zaposleni napadli, kako sem lahko rekla, da bom prišla, pa se nisem pojavila. Tako sem bila na koncu jaz kriva, ne pa zaposlena, ki ji je očitno šlo vse, kar sem ji rekla, pri enem ušesu noter in pri drugem ven," piše.
Nato gospa Zora dodaja, da se nima komu pritožiti in da si vsi samo podajajo odgovornost, nihče pa ne odgovarja.
"Vsi so samo jezni, ker morajo delati in prejemajo, kot pravijo, nizke plače. Prepričala sem se, da se delajo prijazne, v resnici pa ne prenašajo starcev, ki tam preživljajo svoje zadnje dni. Še huje je, ker vem, da to čaka tudi mene, ko bom enkrat na vrsti za dom. Zaradi tega sem že zdaj nesrečna," opisuje gospa Zora svojo bolečino in težke misli.
Preberite si tudi: Babica slišala pogovor svojih vnukov in se zjokala, zdaj že spremenila oporoko