V družbi mogočnih tisočakov in bogov

Z Andrejem in Marijo Štremfelj na nepozabnem trekingu v Nepalu. (foto: Foto: Osebni Arhiv) Foto: Osebni Arhiv
Vir: Story
26. 1. 2020

“Namasteeee,” se vedro in razpotegnjeno razleže iz ust mimoidočih. Hinduizem in budizem pozdrav tolmačita kot 'priklanjam se božanskosti v tebi', kar po temeljitem premisleku ni niti malo zgrešeno geslo prebivalcev Nepala. Ob naravi, ki se ponuja pod mogočno Himalajo, se počutiš ponižnega, majhnega in skromnega.

Majhne vasice, ki ob poti spremljajo pohodnike in nudijo prenočišča ter okusno hrano.
Opičji tempelj, od koder se odpre pogled na celoten Katmandu.
Leta 2015 je Nepal prizadel hud potres, po katerem si država še ni dobro opomogla.
Anapurna bazni tabor se nahaja na višini 4.130 metrov, najvišji vrh je Anapurna I z nekaj več kot 8.000 metri višine.
Pogled s Poon Hilla ob sončnem vzhodu. Na levi Daulagiri, v ospredju se dviguje južna Anapurna, v ozadju Mačapučare.
Bogovi so po prepričanju antični Grkov prebivali na Olimpu, jaz menim, da dandanes božanstva prebivajo v vršacih Himalaje. Na sliki Mačapučare.

Zamisel o popotovanju v Nepal se mi je utrnila, kako nasprotujoče, prav nekega vročega junijskega dne, ko sem poležavala na plaži. Pravkar sem zaključila Zaplotnikovo Pot, odložila knjigo in že naslednji hip brskala po spletu, kdaj bi lahko opevano Himalajo obiskala tudi sama. Nepal je v knjigi opisan z izbranimi besedami, in če se v tebi skriva vsaj kanček ljubezni do gora, ne ostaneš imun. Slovenskih agencij, ki ponujajo trekinge v Himalajo, ni malo, vsaka pa ima svoje posebnosti. Odgovor na to, s kom se bom podala pod himalajske vršace, mi je ponudila kar Nejčeva soproga Mojca Zaplotnik Jamnik, ki je dejala nekako tako: »Ja, če greš pa v Himalajo, pa moraš iti s Štremflji!« In imela je prav. Le kdo lahko bolje pozna deželo pod najvišjimi vrhovi sveta, kot Andrej in Marija Štremfelj? Andrej je kot prvi Jugoslovan stal na strehi sveta, nekaj let pozneje se je par vpisal v zgodovino še kot prva zakonca na vrhu Everesta. Naše popotovanje se je začelo v tipičnem azijskem kaosu, prestolnici Katmandu, ki leži na nadmorski višini 1.400 metrov. Metropolitansko območje naj bi po podatkih izpred nekaj let imelo slab milijon prebivalcev, a nihče izmed vprašanih ni natančno vedel, kolikšna gmota ljudi prebiva v prestolnici.

Z razgledne točke Poon Hill se je odprl pogled na nekaj najvišjih vrhov Himalaje.

Mesto ima bogato kulturno dediščino, ki sega skoraj dva tisoč let v preteklost. Pomemben del življenjskega ritma tvorijo verske in kulturne svečanosti, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči, saj je naš obisk sovpadal z enim od največjih praznikov Deepawali oz. Tiharjem, festivalom luči. Praznikom, ki ga prebivalci Nepala kar pet dni obeležujejo z rajanji, slovesnostmi in blagoslovom različnih živali. Ulice so okrašene z živobarvnimi lučkami, pred hišami občudujemo pisane mandale. Ločnica med budizmom in hinduizmom je skorajda zabrisana, veri se prepletata na vsakem koraku. Med glavnimi znamenitostmi Katmanduja so prav budistične stupe, mogočne kupole z značilno podobo. Že naslednji dan smo obiskali tempelj Swayabonatha, ki se ga je zaradi opičjih prebivalcev prijel vzdevek Opičji tempelj. Gre za najstarejše in najbolj skrivnostno svetišče, ki se dviguje nad prestolnico. Do templja vodi nekaj sto stopnic, na vrhu pa vas pričaka bleščeča bela kupola in zlato koničasto stopničasti vrh. Prav takšna je tudi stupa Bodnatha, sicer največja stupa v Nepalu, ki smo jo obiskali tisto popoldne. Šteje več kot 500 let in predstavlja pomembno versko središče tibetanskih budistov. Stupa je razdeljena na pet elementov, tri ploščadi, ki predstavljajo zemljo, kupola na vrhu predstavlja vodo, stolp nad Budovimi očmi upodablja ogenj. Sestavlja ga 13 stopnic, ki simbolizirajo pot do razsvetljenja, vrhnji baldahin je utelešenje zraka, koničast vrh pa predstavlja kovino.

Po uvodnih dneh v prestolnici se je naša nepalska avantura šele dodobra začela. Z letalom – naj povem, da na letališču niti enkrat samkrat niso preverili mojega potnega lista – smo poleteli proti Pokhari, mestecu, ki se ga je med Slovenci oprijelo kar ime nepalski Bled. Ta leži ob jezeru, v neposredni bližini masiva Anapurne. Adrenalinska vožnja mas je vodila do izhodišča našega devetdnevnega trekinga, katerega vrhunec je bil vzpon do baznega tabora pod goro Anapurna. Nemogoče je s kratkim sestavkom opisati lepoto Himalaje, majhne vasice s prijaznimi prebivalci, čudovito cvetočimi drevesi, kjer bistro žuborijo potoki in se s snegom pobeljeni vršaci dvigujejo nad potjo. “Stvari, ki so ljudem vsakdanjost, ki jih niti ne opazijo več, ti pomenijo v tistih trenutkih neizmerno bogastvo, posvetiš se jim z vsemi mislimi in vsem telesom. Ješ zato, ker si lačen, piješ zato, ker si žejen, spiš zato, ker si utrujen, in ne zato, ker je čas kosila, ne le zato, ker je noč čas za spanje, in vsako vlakno poslej čuti, da ješ in piješ, spiš kot ubit. Tako kot nekoč, ko so ljudje še hodili po svobodnih stepah in gozdovih in se niso stiskali v ulicah,” so besede iz Nejčeve knjige Pot, ki dobro opisujejo življenje v Himalaji. Življenjski ritem se umiri, cilji postanejo jasni, skrbi so odveč. Nasmeh postane najtesnejši spremljevalec na poti, medtem ko se počasi vzpenjaš po tisočerih stopnicah, po katerih slovi treking v bazni tabor Anapurne. Prebivališča predstavljajo enostavni lodgi z okusno hrano, ki na nekaj tisoč metrih postane izključno brez mesa, cena piva je takšna, da te želja po pijančevanju hitro mine. Po celodnevni hoji se zvečer druženje omeji na skupen prostor ob ognju, medtem ko nekateri berejo, drugi živahno klepetajo, spet tretji pišejo vtise v dnevnike. Drugi dan trekinga smo zbrali več kot 1.200 metrov vzponov, za kar smo bili poplačani naslednje jutro, ko smo s Poon Hilla opazovali sončni vzhod, ki je risal horizontale na široko steno osemtisočaka Daulagiri. Pot smo med bogatim gozdnim rastlinjem nadaljevali v vas Chuile, od tam pa v Chhomrong, od koder se je odprl veličasten pogled na sveto goro Mačapučare. Naslednjih nekaj dni sem ob jutranjem umivanju zob opazovala mogočno goro, ki so ji zaradi oblike nadeli ime Ribji rep. Po ozki dolinici, v senci deževnega gozda, smo se namreč vzpenjali v bazni tabor Mačapučare (3700 m), zadnjih nekaj kilometrov nas je spremljal nežen ples snežink. Kmalu po prihodu pa se je vreme povsem zjasnilo in odprl se je dih jemajoč pogled na okoliške vrhove, veličastno je bilo tudi ponoči, ko je nebo osvetlilo nešteto zvezd.

Prikupni otroci, ki te veselo pozdravijo ob poti.

Še pred sončnim vzhodom naslednji dan smo se povzpeli v bazni tabor Anapurna, kjer smo se znašli v amfiteatru vršacev, ki mu kraljuje Anapurna I., zadnji osemtisočak, ki je slovenskim alpinistom manjkal do popolne štirinajstice. Na 8.091 metrov visok vrh sta se leta 1995 povzpela Drejc in pokojni Davo Karničar.

Vse do tega trenutka mi ni bilo povsem jasno, zakaj številne že desetletja zapored privlači Himalaja, zakaj je ljudem, ki so jim vrhovi vzeli bližnje, kljub temu tako ljuba. Zdaj vem. Morda v Nepal sprva prideš kot turist, a država se ti kmalu vtre v vse delčke telesa in te napolni z vtisi, življenje pa po njenem obisku zajemaš še z nekoliko večjo žlico kot prej.

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story