Cankarjeva založba je pod naslovom Udba in bela tehnika: zgodbe o pohlevnosti in oholosti izdala izbor besedil ekonomista in pravnika Jožeta Mencingerja. Po besedah urednika Tineta Logarja knjiga prinaša kolumne, članke, strokovne članke in doslej neobjavljena besedila, ki jih je Mencinger v različnih vlogah pisal posameznikom in institucijam.
Kot je na predstavitvi povedal Logar, knjiga časovno pokriva obdobje med letoma 1988 in 2017, besedila v njej pa so razporejena kronološko. Knjigo je označil kot "analizo vseh stranpoti, ki smo jih naredili v minulih 25 letih". Kot je povedal, Mencinger v svojih besedilih vedno znova opozarja na napake in napačne odločitve, za katere smo velikokrat tudi plačali visoko ceno, delo pa ni le ekonomistično ali pravno, ampak je neke vrste sociološka slika Slovenije in Slovencev.
V predgovoru avtor razloži "mencingerjanstvo", besedo, ki so si jo po Logarjevih besedah izmislili nasprotniki Mencingerjevih razmišljanj kot psovko, tisti, ki so se z njegovimi pomisleki in refleksijami strinjali, pa so ji dali pozitiven predznak. Nato pa se posveti obdobju konca socializma, tranzicije in osamosvojitve. Sledi obdobje gradualizma, ki se zaključi leta 2004. Obdobje med letoma 2005 in 2008 avtor poimenuje obdobje hazardiranja, ko smo si nakopali največ težav in največji državni dolg, nato pa sledi še danes nekončano obdobje krize.
Naslov knjige po Mencingerjevih besedah povzema naslov članka, ki ga po 30 letih pisanja in približno 500 napisanih člankih še vedno ocenjuje kot svoj najbolje napisan članek. V njem je opisal svoje izkušnje z Udbo iz otroških let, ko sta z očetom hodila po podeželju zamenjevat obleko in podobne stvari, ter kako so se pozneje "te Udbe vlekle skozi njegovo življenje", pri čemer mu je Udba "zmeraj na nek način simbol preganjavice vlade". Z belo tehniko je pa tako, da več, kot je bele tehnike, ki je v tistih časih pomenila višjo življenjsko raven, manjša je moč Udbe, kar pa seveda ne pomeni, da preganjavičnost oblasti izginja, je povedal.
Doslej še neobjavljena besedila je, kot je povedal, "pisal, ko je bil na oblasti", ko je bil minister za gospodarstvo in podpredsednik slovenske vlade. Vlada takrat še ni imela računalnikov, sam pa je imel računalnik doma in na njem je nastajala večina gospodarske politike. Med besedili je denimo osnutek pisma Lojzeta Peterleta Anteju Markoviću iz leta 1991, ki na koncu vsebuje predlog razdelitve premoženja bivše Jugoslavije med republike, tekst z naslovom Zaupno iz leta 1991 pa je poročilo skupine P2, ki se je ukvarjala z makroekonomskimi vidiki osamosvojitve.
Zatem je začel pisati o dogajanjih v Jugoslaviji. Del besedil je posvečen privatizaciji, pri čemer je zagovarjal svoj že propadli način postopne privatizacije, kjer bi bili pretežni lastniki zaposleni. Ti teksti so po njegovih besedah morda pisani s kancem užaljenosti in zato, kot je pripomnil, niso čisto objektivni.
Pozneje se je loteval tekočih problemov, od katerih so nekateri letos postali znova aktualni. V članku z naslovom Janezove hišice in Francekove devize denimo polemizira s takratnim ustavnim zakonom, ki je na nek način izbrisal neprenesene vloge, stvar pa se ponavlja z novim ustavnim zakonom. Pisal pa je tudi o številnih drugih temah; med drugim o elektrogospodarstvu, stavki v javnem sektorju, vstopu Slovenije v Nato, gospodarski krizi in njenih posledicah ter bančni luknji.
