V lovu na morilca: resnica o Jacku Razparaču!

Piše se leto 1888. Pijani razvratneži, zakotne ulice, prepolne nasilja in nerešenih umorov, so v razvpitem londonskem East Endu del običajnega vsakdana.

Nekega poletnega dne, natančneje 31. avgusta, se na Buck's Rowu pojavi žensko truplo, ki je tako grozljivo iznakaženo, da se vznemirijo tudi celo vseh mogočih izprijenosti vajeni prebivalci vzhodnolondonske četrti Whitechapel. Mary Ann Nichols, med prijatelji znana kot Polly, pijana pocestnica s prerezanim grlom, razparanim trebuhom in široko odprtimi očmi, postane prva nesrečna žrtev enega izmed najbolj skrivnostnih serijskih morilcev sodobnega časa. Polly Nichols, debeluška, stara nekaj čez štirideset, s petimi škrbinami v ustih, velja za prvi Razparačev primer, saj ustreza profilu večine njegovih poznejših žrtev, čeprav so mnenja o tem različna.

Z možem sta se zaradi njenega pijančevanja razšla. Dokler ni izvedel, da se prodaja na ulici, ji je izplačeval preživnino pet šilingov na teden, ko pa denarja ni bilo več, se je Polly zatekla v londonske ubožnice, kjer so sestradanim revežem v zameno za težko fizično delo, dali umazano posteljo in boren, velikokrat plesniv obrok. V ubožnicah je prebila pet let in nadaljevala razuzdano življenje, čeprav si je spomladi leta 1888 našla zaposlitev hišne služabnice. Usodnega dne je Polly zaslužila trikrat več denarja, kolikor ga je potrebovala za plačilo dnevne nastanitve v skupnem prenočišču. Ves prihodek je zapila, verjetno v točilnici The Frying Pan, kjer so jo nazadnje opazili, zato se je odpravila nazaj na delo v upanju, da ji ulica nakloni še nekaj novčičev, ki bi ji tisto noč zagotovili streho nad glavo. Vinjena je opotekaje se izginila v noč. Polly Nichols so vrat prerezali na dveh mestih, iz trebušne votline je zevala zastrašujoča praznina.

Še veliko prej, preden se je East End začel pogrezati v grozljivost Razparačevih umorov, je ta četrt veljala za leglo kriminala, posebno nevarna pa je bila za ženske. Leta 1888 so že ubili dve prostitutki, vendar je njuna primera policija izključila iz preiskave, ker naj ne bi ustrezala profilu drugih tako imenovanih kanoničnih umorov, torej nizu petih umorov, ki jih pripisujejo Jacku Razparaču. Emmo Smith in Martho Tabram so skrajno okrutno umorili in izmaličili, a se lokalna policija ob izobilju bolj ali manj podobnih krvavih primerov sprva ni kaj veliko ukvarjala z njima. Frederick George Abberline je poznal vsak kotiček tlakovanih ulic v Whitechaplu. Nekoč je popravljal ure, leta 1863 pa se je pridružil metropolitanski policiji in sčasoma napredoval v inšpektorja. Abberlina so zaradi izjemnega poznavanja lokalne geografije, tamkajšnjih kriminalcev in življenja v Whitechaplu imenovali za nadzornika preiskave. Po videzu naj bi spominjal na pedantnega bančnega uradnika ali odvetnika, vendar fotografije, ki bi potrdile opis njegove zunanjosti, ni mogoče najti. S svojim temeljitim in zanesenjaškim delom je veljal za poštenega in premišljenega preiskovalca, zato je hitro postal najprepoznavnejše policijsko ime preiskave.

Kljub njegovim nedvomnim sposobnostim se je policija znašla pred sila težko nalogo. Prijateljice noči so svoje stranke vodile v čim bolj odročne kotičke najtemačnejših ulic in neosvetljenih vež, kjer so omamljene omahnile v plačljive objeme in same nehote ustvarile idealne razmere za umor. V tako imenovanem Breznu je med 90.000 ljudmi živelo približno 1200 prodajalk ljubezni. Ob kadrovski podhranjenosti policijskih vrst iz okrožja H metropolitanske policije in visokih številkah lokalnega prebivalstva je bilo zagotavljanje reda in miru v Whitechaplu pravo Sizifovo delo, ki so ga nerazumne viktorijanske policijske metode le še oteževale. V nočni izmeni naj bi namreč policist rutinski obhod opravil v točno določenem času (od 10 do 15 minut), sicer bi mu odtegnili od plače. Zaradi donkihotskega pravila so nekateri stražniki ob odkritju zločinskega dejanja raje zamižali na eno oko kot pa tvegali nižjo plačo, zato je lahko Abberline v zvezi z umorom Nicholsove zaključil le, da "v tem trenutku ni mogoče najti niti najmanjše sledi".

8. septembra 1888 so na dvorišču ulice Hanburry Street št. 29, le teden dni po umoru Polly Nichols, našli grozljivo iznakaženo truplo Annie Chapman, na ulici znane kot Temna Annie. Ležala je na hrbtu s tako globoko prerezanim vratom, da se je glava komajda še držala telesa. Razparač je Chapmanovi razparal trebuh in odstranil drobovje. Izrezani organi so (morda simbolično) ležali razpostavljeni ob njenem levem ramenu. Poleg skromnih osebnih predmetov Chapmanove so v bližini našli usnjen predpasnik. Tabloidi so bliskovito pograbili zgodbo o grozljivih umorih − številne publikacije za en peni, ki so tedensko objavljale serije cenenih, grozljivih in hudo pohujšljivih zgodb, so objavile tudi po dve posebni izdaji na dan. Publikacije so na ulici z glasnimi vzkliki "Ogaben umor!" prodajali mali prodajalci časopisov. Johna Pizerja, moža, ki so ga poznali pod vzdevkom Usnjeni predpasnik, naj bi opazili v družbi Chapmanove tik pred njeno smrtjo. Ker je Pizer poletje prej z nožem napadel nekega moškega in spolno nadlegoval prostitutko, je javnost v njem z lahkoto prepoznala možnega storilca. Poleg tega je bil Pizer jud, in ker so bili ti že tako in tako v nemilosti v z rasizmom prežetem East Endu, je tisk sprožil pravi val histerije in antisemitizma.

Časnik The East London Observer je Pizerja opisal kot nekoga z izrazito krutim, prezirljivim pogledom in z obrazom, ki ni preveč prijeten na pogled, obdanim z nemarnimi črnimi prameni las in s tankimi usti. Pizerja so kljub medijskemu pritisku izločili s seznama osumljencev, ker se je izkazalo, da je imel za noči umorov trden alibi. Med kriminalistično preiskavo so zaslišali prek dva tisoč oseb, ki bi utegnile biti povezane z umori, osredotočili pa so se predvsem na klavce, mesarje in zdravstvene delavce oziroma ljudi z medicinsko izobrazbo, ker so najprej predvidevali, da je storilec dobro seznanjen s človeško anatomijo. Nezadovoljstvo javnosti z neučinkovitostjo policije je naraščalo, Abberline pa se je utapljal v poplavi novih in novih obtožnic. Pod pritiskom dela se je skoraj zlomil. Skupina lokalnih mož, ki je obupala nad policijo, se je odločila zakon vzeti v svoje roke. Postali so prostovoljni varuhi zakona in ustanovili skupino, imenovano The Whitechapel Vigilance Committee. Patruljirali so na lastno pest, možje pa so za obhode od polnoči do jutranjih ur prejemali majhno plačilo. V viktorijanskem času sta bili forenzična znanost in sodna medicina še v povojih. Preiskovalci še niso poznali sodobnih metod pridobivanja in klasificiranja prstnih odtisov, fotografija je bila zaradi okorne in drage fotografske opreme močno omejena.

Od leta 1879 so poznali le (nezanesljivo) antropometrijo, ki jo je razvil francoski kriminolog Alphonse Bertillion in po kateri so zločince identificirali in klasificirali na podlagi opisa obraznih potez ter sklopa 11 telesnih mer. Tudi policisti so ulice stražili do ranega jutra, iskali morebitne indice in nesrečnice pogosto obdarovali s štirimi peniji za prenočišče, ki jim je tisto noč rešilo goltanec. Policija je prejela nesramno veliko število domnevnih Razparačevih pisem, od katerih je bilo mnogo že na prvi pogled lažnih. S pričevanji bolj ali manj zanesljivih očividcev jim je uspelo sestaviti fizični profil morilca, ki naj bi bil v popolnem nasprotju s popularizirano podobo Razparača. Dejansko naj bi šlo za belopoltega mladeniča dvajsetih ali tridesetih let, oblečenega v trgovca, tudi mornarja.

Kriminalistični profil, ki ga je sestavil policijski zdravnik dr. Thomas Bond, navaja, da bi morali iskati tihega, ekscentričnega moškega brez kakršnegakoli znanja o anatomiji, nepotešljiva sla po ubijanju pa naj bi izvirala iz seksualne zavrtosti: "Morilec je moral biti fizično močan, zbran, hladnokrven in drzen. Nikjer nismo našli dokazov, ki bi potrjevali, da je vpleten sostorilec. Menim, da morilec trpi za ponavljajočimi se maničnimi izpadi morilsko-erotične obsesije. Metodika pohabljanj kaže na to, da moški najverjetneje trpi za bolezenskim povečanjem spolne sle."

Viktorijanci so bili sovražni do neobičajnih spolnih praks in tako je veliko 'svobodomiselnih' ljudi pristalo v umobolnicah zaradi početja, ki se ljudem v sodobnem času sploh ne zdi nenavadno. Čeprav Razapračeve žrtve niso kazale nobenih znamenj spolnega napada, je večina strokovnjakov prepričana, da so bili umori kljub temu seksualne narave, saj ni mogoče prezreti razgaljenih trupel s spodvihanimi in pozneje razparanimi oblačili, izrazita pa je bila tudi psihotična narava srditih genitalnih pohabljanj. Ko je preteklo nekaj tednov, se je histerija okoli smrti Chapmanove polegla. Londonski East End si je dovolil upati, da je najhujše minilo, nato pa je v zgodnjih jutranjih urah 30. septembra odjeknila strašljiva novica: zgodil se je pošasten dvojni umor! Prav tako kot Nicholsova in Chapmanova se je tudi Elizabeth Stride − na ulici znana kot Dolga Liz − preživljala kot prostitutka, odkar je po moževi smrti izgubila kavarno. Nekaj malega je zaslužila s čiščenjem in šivanjem, del denarja pa je dobila od občasnega partnerja Michaela Kidneyja. Nekaj dni pred umorom naj bi Stridovo opazili v skupnem prenočišču med skupino žensk, ki so vročično razpravljale o tem, da utegnejo kmalu postati naslednje Razparačeve žrtve.

Stridovo so s prerezanim grlom našli na ulici Berner Street v noči na 30. september. Izmed petih kanoničnih umorov je umor Stridove tisti, ki zbuja največ pomislekov − spremenjeni Razparačev modus operandi je izzval špekulacije, da so morilca med opravilom prekinili takoj zatem, ko jo je pokončal, saj o pričakovanem pohabljenju ni bilo sledu. Pojavile so se tudi domneve o tem, da je utegnil njen umor zakriviti nekdo drug, morda posnemovalec. Ta teorija je postala precej verjetna, ko so le 45 minut pozneje na Mitre Squaru našli razmesarjeno truplo Cathy Eddowes. Umor Stridove je pomemben predvsem zato, ker je po njem vzniknilo eno najprepričljivejših pričevanj očividca. Israel Schwartz naj bi videl Razparača napasti Stridovo, tik preden je morilec ugotovil, da ga opazujejo. Kriknil je "Lipski!", nakar je Schwartz pobegnil. Policija je predvidevala, da se je takratni žargonski izraz za jude nanašal na Razparačevega pomočnika, ki bi utegnil stati v bližini. Glavni osumljenci policije so tako postali judje, medtem ko je inšpektor Abberline menil, da je izraz slabšalen in da ga je Razparač navrgel Schwartzu zaradi njegovih 'judovskih potez'. Abberline je bil tako zelo prepričan o svoji teoriji, da o njej ni dvomil nihče, in tako so ovrgli prvotne domneve, da bi morali Razparačev obraz iskati med judi. Catherine Eddowes morda sploh ni bila vlačuga.

V času umora je bila v stalnem razmerju, res pa je, da se je pogosto vdajala pijači. V noči njene smrti so jo odpeljali na policijsko postajo Bishopsgate in pridržali v zaporniški celici do streznitve. Okoli ene ure ponoči so jo izpustili in napotila se je ravno v nasprotno smer od lokacije svoje najemniške hiše, ki si jo je delila z Johnom Kellyjem. V nasprotju s Stridovo je bil obraz Eddowsove groteskno iznakažen, telo pa razkosano. Ni ji le prerezal goltanca, je razparal vse od prsnice do spolovil in odstranil drobovja, ki ga je odvrgel nad njeno desno ramo. Morilec je tokrat izrezal levo ledvico in del maternice, ki ju je vzel s seboj; odstranil je oči nesrečne žrtve, konico nosu in ušesno mečico. Scotland Yard in policijsko enoto okrožja H so spet zasuli z na tisoče pismi ogorčene javnosti, ki je s prsti kazala na vse mogoče osumljence. Poleg tega so se mediji razpisali o vrsti po njihovem mnenju avtentičnih pisem, ki jih je na njihovo uredništvo poslal 'zlodej z East Enda'.

Od prispelih pošiljk je bila ena še posebno opazna. Dva tedna po umoru so jo poslali Georgeu Lusku, vodji whitechapelske skupine prostovoljnih varuhov, v njej pa so našli kos ledvice, ki naj bi ga Razparač izrezal iz telesa Eddowsove. Po preiskavi organa so ugotovili, da ledvica kaže simptome Brightove bolezni, bolezenskega stanja, za katerim je bolehala umorjena. Pisec pisma, ki je kot kraj pisanja dramatično navedel pekel ('From Hell', op. p.), je zatrdil, da je manjkajoči del ledvice pojedel, in zagrozil, da bo Lusku prihodnjič poslal okrvavljeni nož, ki ga je uporabil pri umoru. Od vseh pisem, ki jih je policija prejela med preiskavo, naj bi bili le dve verodostojni.

Prvo izmed njiju so 25. septembra poslali osrednjemu novinarskemu uradu (Central News Agency). Pismo se začne z Dragi šef, podpisano pa je z Jack Razparač, kar naj bi bila prva zabeležena pisna raba tega vzdevka. Avtor pisma je navedel, da bo policiji poslal ušesa naslednje žrtve. Uho Eddowsove je bilo resda porezano, vendar je patolog zatrdil, da se je poškodba zgodila nenamerno, ko ji je prerezal vrat. Na isti naslov je 1. oktobra prispela razglednica, podpisana je bila z vzdevkom Predrzni Jacky (Saucy Jacky, op. p.), nanašala pa se je na dvojni umor Stridove in Eddowsove. Čeprav so ob prvem branju menili, da gre za pristen dokaz, saj je vsebina napovedovala umora, so nato opazili, da je razglednica datirana po omenjenih dogodkih. Sčasoma so se strinjali, da sta obe pismi lažni, ker naj bi bili napisani po umorih, ko so bile podrobnosti že znane, policija pa je kot pisce osumila ambiciozne novinarje, ki bi naredili vse, da sočna zgodba o Razparaču ne bi zamrla. Abberline se je srečal s še eno težavo. Strah in histerija v okolju, nabito polnem s priseljenci, se kaj hitro sprevržeta v ksenofobijo. Blizu kraja zločina, kjer so umorili Eddowsovo, so po umoru našli na zid z belo kredo načečkano sporočilo, ki je krivdo za umore zvalilo na jude. »Judje so ljudje, ki jih nihče ne krivi ničesar."

Policija je zaman čakala prihod lesenega fotografskega aparata, da bi fotografirali napis in pisavo primerjali s prejetimi pismi. Danilo se je in prej ali slej bi se v stavbi, v kateri so bivali večinoma judje, prebudili stanovalci in prebrali sporni napis. Težave so bile neizogibne, izgredov pa si policija v že tako napetem ozračju ni mogla privoščiti. Napis so zato takoj izbrisali. Mary Jane Kelly, po rodu Irka, je štela okoli 24 let. Lepotica s takrat visoko čislano zaobljeno postavo z ozkim pasom in s temnimi lasmi je imela v najemu zasebno pritlično sobico na Miller's Courtu št. 13 na ulici Dorset Street. Bila je prostitutka, nagnjena k pretiranemu pitju, vendar bolje izobražena od drugih stanovskih kolegic in snažna. Na megleno jutro 9. novembra je Kellyjin najemodajalec John McCarthy poslal pomočnika Bowyerna, da izterja najemnino v višini enega funta in devetih šilingov, ki jo je še dolgovala.

Nihče se ni odzval na njegovo trkanje, vrat pa se ni dalo odpreti. Odgrnil je zavese in pokukal skozi razbito okno. Mary Jane Kelly je gola in razmesarjena ležala na svoji postelji. Nad tlečim ognjem je še visel kotliček za vodo, na katerem se je začela topiti spajka, tako vroč je bil ogenj. Kellyjinih oblačil ni bilo v stanovanju, zato je Abberline domneval, da jih je klavec zažgal in si z večjim plamenom zagotovil dovolj svetlobe za svoje grozovito opravilo. Izmaličenje in poškodbe telesa so bili tako obsežni, da je moral morilec po ugotovitvah dr. Bonda razkosanju trupla posvetiti vsaj dve uri. Prelepi Kellyjin obraz je olupil do kosti, odsekal ji je ušesa in nos. Odstranil je vse notranje organe, razen možganov, vključno z njenim srcem, ki je izginilo s kraja zločina.

Razparač je znova zasejal strah in grozo v Whitechaplu, zato se je Scotland Yard odločil, da pomilosti vsakogar, ki bi imel kakršnekoli informacije, na podlagi katerih bi lahko hudodelca spravili za zapahe. Presenetljivo se je izbruh Razparačevega mesarskega klanja končal prav tako nenadoma, kot se je začel. Pojavil se je iz nič, pretresel londonski East End in na višku svoje fame izginil neznano kam. V letih 1889 in 1891 se je pojavilo še nekaj podobnih umorov, vendar je bila policija prepričana, da jih ni zakrivila ista roka. Po letu 1896 so nehala prihajati tudi pisma. Preiskava se je končala, a Razparač je ostal vsidran globoko v podzavesti zlorabljenega Whitechapla.

Prava identiteta Jacka Razaprača ni bila nikoli resnično potrjena, niti pred kratkim ne, ko so nas popularni mediji preplavili s poročili o tem, da so zadnje raziskave DNK s šala ene izmed žrtev potrdile, da je odvratne zločine zagrešil eden izmed večnih osumljencev, poljski priseljenec Aaron Kosminski. Ne strinjajo se niti o njegovi identiteti, res pa je, da bi lahko le ječa, umik iz Whitechapla ali smrt preprečila Razparaču, da bi spet ubijal. Abberlinov prednostni kandidat je bil Seweryn Antonowicz Klosowski, znan tudi kot George Chapman, poljski priseljenec in paranoični mesar, ki je živel blizu kraja prvega umora. Ujemal se je s fizičnim opisom storilca in sovražil je ženske. "Ne morem si pomagati, ampak mislim, da je to mož, ki smo ga mrzlično iskali pred 15 leti," je izjavil lovec na Razparača v intervjuju, ki so ga leta 1903 z njim opravili novinarji časopisa Pall Mall Gazette.

Chapmanov prihod v Anglijo je sovpadal z začetkom morije v Whitechaplu, odhod v Ameriko, kjer so ga leta 1903 obesili zaradi umora treh priležnic, pa s koncem. V Rusiji naj bi študiral medicino in kirurgijo, zaradi česar je Abberline izjavil, da se na umorjenih kažejo znamenja natančnega dela usposobljenega kirurga. Po drugi strani so poznejši strokovnjaki ugotavljali, da je morilec le besno klal, rezal in trgal, in to brez kakršnekoli natančnosti in posebnega poznavanja anatomije. "Nepojmljivo je, da se lahko takšna zloba polasti uma kateregakoli človeka." Upokojeni inšpektor je priznal, da po 15 letih Scotland Yard nima nikakršnih oprijemljivih dokazov, ki bi z gotovostjo identificirali storilca. Enako lahko rečemo tudi več kot 125 let pozneje. Jack Razparač, čigar identiteti je usojeno, da − čeprav nepozabljena − utone v večnosti, ostaja uganka.

Po sledeh Jacka Razparača

• From Hell (Iz pekla)

Leto: 2001

Režija: Albert Hughes,

Allen Hughes Leta 1999 je na 572 straneh izšla zbrana serija stripovskega romana Iz pekla, ki jo je spisal legendarni Alan Moore (V for Vendetta, Watchmen) in ilustriral Eddie Campbell. Ime se nanaša na uvodni del domnevno pristnega Razparačevega pisma iz oktobra 1888, v katerem je avtor kot kraj pisanja navedel pekel, prispodobo za takratni Whitechapel. Istoimenska filmska adaptacija iz leta 2001 se opira, čeprav ne povsem nanaša, na teorijo zarote med prostozidarji in britansko kraljevo družino, ki jo je v svoji knjigi predstavil angleški novinar Stephen Knight in po kateri naj bi Jack Razparač z ulic načrtno odstranjeval prostitutke, ki so vedele za nezaželeno rojstvo nezakonskega sina princa Alberta.

Filmska predelava stripovskega romana si resda dovoljuje kar nekaj ustvarjalne svobode in jo lahko opredelimo zgolj kot fikcijo, vendar ponuja zanimivo alternativo drugim popularnim špekulacijam o identiteti viktorijanskega klavca iz East Enda, v ospredje pa pravzaprav postavlja psihologijo okultizma in kompleksnosti obrednega žrtvovanja na oltarju londonskih ulic. Film je doživel nasprotujoče si kritike in med filmskimi recenzenti navadno ne kotira visoko, kljub temu pa je vreden ogleda zaradi čudovito upodobljene temačnosti in popolnega brezupa, v katerem so se znašle nesrečnice iz Brezna, pa tudi sicer razkošne kinematografije, ki ustvari mojstrsko razmerje med fascinacijo in šokom. Film velikodušno postreže s tako rekoč vsemi mogočimi mesarskimi grozljivostmi, pouličnimi pohujšljivostmi in brezsramnimi nečednostmi, ki jih od večernega filma o Jacku Razparaču tudi pričakujemo; kot tak seveda ni primeren za mlajše gledalce.

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc