Ljubitelji filma Notting Hill se bržkone spomnijo scene, ko Julia Roberts v vlogi filmske zvezdnice neprostovoljno pristane na zavezo o prijateljstvu z nekoliko naivno in otročjo sestro Hugha Granta Honey.
Kljub nekoliko vsiljivi in laskavi izjavi »Mislim, da si najlepša ženska na svetu,« je Honeyjina zanesenjaška domneva, da bosta najboljši prijateljici, v filmu vljudno izzvenela v prazno. Ko gre za prijateljske vezi laskanje očitno ne pelje nikamor. Kaj pa je tisto, zaradi česar se spletajo trdne vezi?
Po izsledkih raziskave, objavljene v akademski reviji Journal of Social and Personal Relationship, je to čas. Dlje kot se družimo, več možnosti je, da se zbližamo. Profesor komunikologije z univerze v Kansasu in avtor raziskave Jeffrey Hall se je zakopal v iskanje gradnikov prijateljskih odnosov. Najprej je seveda skrbno preštudiral delo evolucijskega psihologa Robina Dunbarja, ki je zatrdil, da je prijateljstvo sestavljeno iz več plasti. Razpravljal je tudi o omejenosti možganov pri dojemanju posameznih plasti. Dunbar je učil, da večina ljudi razvršča prijateljstvo v kategorije, in sicer v poznanstvo, priložnostno prijateljstvo, prijateljstvo in tesno prijateljstvo. Postavil je tudi teorijo, da večina ljudi vzpostavi tesne prijateljske odnose z največ petimi osebami in da ima okrog 15 bližnjih, ki jih imenuje dobri prijatelji, medtem ko so možgani sposobni obvladovati približno 150 odnosov.
Hall se je lotil dveh ločenih raziskav, s katerima je želel podrobneje raziskati omenjene plasti in hkrati določiti soodvisnost med skupaj preživetimi urami in stopnjo pristnosti med prijateljema. Prva raziskava je zajela 355 odraslih, ki so se preselili v novo okolje. Prosil jih je, naj si izberejo nekoga med novimi znanci (intimna zveza ni štela) in podrobno spremljajo razvoj odnosa. Pozneje so udeleženci razkrili, kako so se spoznali, koliko časa so se družili in na lestvici od znanca do najboljšega prijatelja ocenili svoj odnos. V drugi raziskavi je Hall združil 112 študentov prvega letnika, njihova naloga pa je bila, da so si izbrali po dva nova znanca in devet tednov spremljali, kako se je poznanstvo razvijalo.
Hall je po skrbni analizi podatkov prišel do naslednjih številk: za odnose, ki so jih ocenili s statusom znanca, so porabili približno 50 ur, za premik od priložnostnega prijatelja do prijatelja 90 ur, za vzpostavitev tesnega prijateljstva pa 200 ur. »Ure seveda niso zagotovilo, da boste imeli po 200 skupaj preživetih urah ob sebi najboljšega prijatelja, odloča in šteje kakovost druženja,« je k izsledkom raziskave pripomnil Hall in v reviji Psychology Today podrobneje pojasnil: »Druženje, polno smeha, poglobljenih pogovorov in klepetov o vsakodnevnih dogodkih, je komunikacija, ki pospeši razvoj prijateljstva.«
Že vprašanje, kako je nekomu minil dan, je pomembno in poglablja vezi. Nasprotni učinek je moč opaziti na delovnem mestu. Čeprav s kolegi v službi preživimo mnogo več kot 200 ur, ostanejo le znanci. »Ko vstopimo v pisarno, pozdravimo, kar je v veliko primerih edina komunikacija s sodelavci. Tak odnos redko pripelje do tesnejših vezi, ne glede na število skupnih ur,« je razložil Hall.
Za vzpostavljanje dolgotrajnega prijateljstva torej ne zadoščata ne laskanje ne čas, ampak kakovostne ure, ki nas povezujejo. »V prijateljstvo je treba vlagati. Odrasli smo navadno na tesnem s časom, a odnosi se ne zgradijo samo zato, ker si jih zamislimo in želimo. Moramo si sestaviti prednostni seznam in nanj uvrstiti tudi čas za prijatelje,« je sklenil Hall.
Vir: Independent