V primeru srčnega zastoja se ustavite in pomagajte!

V primeru srčnega zastoja se ustavite in pomagajte! (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
16. 11. 2017

Le vsak tretji je pripravljen pomagati, ko gre za življenje in smrt.

V Sloveniji vsako leto okoli 1600 ljudi doživi nenadni srčni zastoj. Nekaj 100 jih umre, ker jim nihče pravočasno ne pomaga, čeprav bi jih lahko – pozor! – s preprostimi in pravočasno izvedenimi postopki oživljanja rešili. Takojšnjo oživljanje namreč do štirikrat poveča število preživetih po srčnem zastoju. Če torej naletite na človeka, ki se zgrudi, ki je nezavesten, ki ne diha – ne oklevajte, ampak pomagajte takoj. Vsak med nami lahko reši življenje!

Na dan se zgodijo štirje srčni zastoji, pravi mag. Rajko Vajd, dr. med., predsednik Slovenskega združenja za urgentno medicino in predstojnik Zdravstvenega doma Ljubljana Center. »Preživetje je na ravni le od 5 do 15 odstotkov. Vzroki za srčni zastoj so kardiovaskularne bolezni na prvem mestu, kar 70 odstotkov srčnih zastojev pa se zgodi doma. In kar 55 odstotkov zastojev se zgodi pred pričami.« To pomeni, da našo pomoč v največ primerih potrebujejo naši svojci ali nekdo iz našega okolja. Ravno zato preseneča podatek iz leta 2015, da oživlja le 30 odstotkov očividcev, kar nas uvršča v spodnjo tretjino evropskih držav. Za primerjavo: v skandinavskih državah, kjer je prva pomoč del vzgoje že od vrtca naprej, oživlja 70 več odstotkov očividcev ali več.

Zakaj ne pomagamo?

Vsako minuto, ko ne pomagamo, se za desetino zmanjšajo možnosti za preživetje. Rezultati oktobrske ankete na reprezentativnem vzorcu Slovenk in Slovencev so pokazali še, da bi velika večina ljudi oživljala, da precej dobro poznajo znake srčnega zastoja in da razen starejših vedo, kaj je AED. Tisti, ki vedo, kaj je defibrilator, tudi vedo, kje v bližini njihovega doma je in kako ga uporabljati. Zakaj potem dejansko oživlja le tretjina? Doc. dr. Primož Gradišek, dr. med., predsednik Slovenskega reanimacijskega sveta, pove, da rešitev vidi v povečanju praktičnih usposabljanj. »Oživljanje je preprost postopek, z oživljanjem človeka ne moremo še bolj poškodovati, zato je strah pred tem odveč,« komentira. Oseba, ki ima znake srčnega zastoja, je neodzivna, lahko tudi hlasta za zrakom in ima krče po telesu. Ne ustrašite se teh znakov! Če niste prepričani, ali gre res za srčni zastoj, pokličite 112. Zdravstveni dispečer vam bo dal vsa potrebna navodila in vas po telefonu vse do prihoda reševalcev vodil skozi postopek oživljanja.

Mladi nimajo strahu

Petnajst odstotkov populacije bi morali izobraziti, da bi obvladali postopke oživljanja – šele s tem bi zaznali pomembno povečanje preživetja pri srčnih zastojih. »Naša pobuda gre zato v smeri izobraževanja otrok. V sedmih in devetih razredih bi radi imeli 2 uri učenja oživljanja.« Kar je dobro pri otrocih in mladostnikih, je dokazano manjši strah. Starejši smo namreč pogosto obremenjeni s predsodki, ali bomo znali, ali bomo bolnika še bolj poškodovali in podobno, medtem ko otroci takšnih pomislekov nimajo. »Naša prizadevanja, da se kar največ ljudi nauči prve pomoči, bodo uspešnejša, ko se bodo s prvo pomočjo seznanili prav vsi učenci osnovnih šol. Zato si prizadevamo, da bi prva pomoč postala del obveznih učnih vsebin in da bi vsi vozniki motornih vozil vsakih pet let osvežili svoje znanje,« poudarja Dušan Keber, predsednik Rdečega križa Slovenije. Prvo pomoč se je namreč večina med nami učila ravno v sklopu opravljanja vozniškega izpita, potem pa nikoli več. Brezplačna izobraževanja po vsej državi sicer organizirajo študenti medicine in Rdeči križ Slovenije.

»Padel je in ležal v mlaki krvi«

Dr. Renata Salecl, filozofinja in sociologinja, je pred leti opravila tečaj oživljanja. Ko je namreč predavala na Univerzi v Helsinkih, se je sama znašla v situaciji, ko je morala pomagati. »V sosednjem stanovanju je nekaj močno zabobnelo. Izkazalo se je, da je gospod v tem stanovanju padel in ležal v mlaki krvi. Na pomoč je priskočil še en profesor iz bližnjega stanovanja, vesela sem bila, da nisem bila sama.« Takoj sta poklicala reševalce, ki so jima pojasnili, da ga morata kljub mlaki krvi oživljati, saj gre najverjetneje za srčni zastoj. »Zelo dobro so naju vodili skozi postopek, poskrbela sva tudi za prehodno pot do stanovanja. V nekaj minutah so prišli reševalci, midva pa sva poskrbela za soprogo poškodovanega, ki je bila v velikem šoku.« Profesor, ki je imel srčni zastoj, je v bolnišnici pozneje žal umrl. »Po tej izkušnji sem se odločila, da se naučim oživljanja, s sinom sva šla na tečaj na medicinsko fakulteto. In sin me je vprašal, zakaj se tega ne učijo že v šoli. Zato sem vesela pobude o učenju prve pomoči v osnovnih šolah.«

https://govori.se/media/cache/upload/Photo/2017/11/09/def-1_bigimage.jpg

Beg, boj ali otrpnitev

»Rezultate ankete vidim precej optimistično,« pravi Damijan Perne, psihiater, ki je pred leti sam delal kot reševalec. »Resda imajo ljudje strahove glede oživljanja. A vedeti morate, da ko na cesti naletiš na človeka, ki potrebuje tvojo pomoč, to povzroči stres.« Ljudje se v stresnih situacijah že od nekdaj odzivamo enako: zaradi hormonske spremembe, ki se zgodi, smo pripravljeni na beg ali boj ali pa otrpnemo. Po domače, zmrznemo. »Zato smo različni v svojem odzivu, to je treba razumeti.« Odgovornost v tako pomembnih trenutkih tudi radi preložimo na druge, češ, saj bodo drugi pomagali. »Cel kup izgovorov imamo, ker nismo prepričani, da obvladamo oživljanje.« Zato je treba še enkrat poudariti, da bo človek, ki ima srčni zastoj, brez pomoči umrl. In da ga – tudi če nismo prepričani o svojih sposobnostih oživljanja – ne moremo še bolj poškodovati. In kako premagati strah? Tako, da se čim bolj izobrazimo v postopkih oživ­ljanja. Zapomniti si velja, da je najpogosteje treba oživljati svojo babico, dedka, mamo, očeta, brata, sestro ... nekoga, ki nam je blizu. »S prvo pomočjo in postopki oživljanja sem se srečala pri osemnajstih, a me je takrat zanimalo le to, da bom čim prej opravila vozniški izpit,« razlaga ambasadorka evropskega dneva oživljanja, nekdanja smučarka Špela Pretnar. »Zato sem vesela, da sem ambasadorka in da zdaj to znanje imam.« Pretnarjeva je spregovorila o boleči izkušnji, pri kateri sicer ni bila neposredno prisotna, a jo je kljub temu močno prizadela. »Umrl je otrok, deklica. Nenadoma. In to mi je dalo misliti, kako pomembno je, da človek zna pomagati človeku.« 

Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Shutterstock, Primož Predalič