V Sloveniji kar 400 tisoč ljudi nosi brazgotine spolnih zlorab!

Zadnje čase se mi pogosto dogaja, da se ob običajnem klepetu ob kavi sogovornica razgovori in razkrije, da jo določene težave spremljajo od spolne zlorabe naprej. A podrobnejši pregled v drobovje tega gnusnega in zavržnega dejanja v bistvu zatre moje začudenje. Številke so namreč impresivno skrb zbujajoče in šokantne. Po podatkih WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) je namreč vsaka četrta deklica in vsak šesti deček na svetu žrtev spolne zlorabe.

Za Slovenijo velja groba ocena, da kar 400 tisoč ljudi nosi brazgotine spolnih zlorab. In še naprej; petina vseh obsojencev na Dobu sedi zaradi spolnih deliktov. Pri čemer obstaja ocena, da vsaj 40 odstotkov žrtev kaznivega dejanja ne prijavi. Spolna zloraba se vedno zgodi proti volji druge osebe, če pa jo spremlja še nasilje, je v glavnem motivirano s težnjo po nadvladi nad žrtvijo z dokazovanjem svoje moči in hkrati tudi s kaznovanjem za subjektivno doživete zamere. In pri tem ni bistvena izpolnitev spolne sle, temveč bolj dokazovanje moči, pravi psihiatrična stroka.

Tri zgodbe, tri uničena življenja

Jana je 28-letna frizerka, mama deklice in doma z območja Primorske. Suzana jih šteje 35, je doktorica znanosti in ima dva otroka, doma pa je z območja Ljubljane. Andreja je diplomirala na filozofski fakulteti, ima 45 let in prihaja z območja Bele krajine, sicer pa je mati enega otroka. Na prvi pogled med temi tremi ženskami težko najdeš skupni imenovalec, a vsem trem je skupna najhujša izkušnja v življenju. Spolna zloraba. Čeprav so jo doživele v različnih obdobjih; Jana prvič kot dveletna deklica, Suzana v najstniških letih, Andreja pa že v odraslem življenju, ko jo je posilil nekdanji partner, s katerim ima tudi otroka, je vsem skupna ena stvar; nekdo je nekoč do skrajnosti poteptal njihovo dostojanstvo, si na silo prilastil njihovo telo, spopadanje s posledicami pa traja še danes. In edino Andrejin partner je zaradi svojega dejanja končal v zaporu; Janin rabelj je umrl, medtem ko jo je Suzanin zlorabitelj odnesel tako rekoč brez praske; le domov k njim ni več smel.Vse tri pa ugotavljajo povsem enako: o spolnih zlorabah je treba spregovoriti, šele takrat, ko začneš govoriti, lahko namreč začneš stvari tudi reševati. Starost, ko nekdo doživi spolno zlorabo, je zelo pomembna, meni varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je imela in še ima z žrtvami opraviti tako poklicno (tožilka) kot civilno družbeno v okviru Belega obroča.

»Pri otrocih so zelo pomembni tudi oblika spolne zlorabe, trajanje zlorabe in pa odziv najbližjih,« je prepričana varuhinja. Otrok jo namreč lahko občuti najhuje, saj ničesar ne razume, področje spolnosti mu je povsem tuje: »Čuti jo kot skrivnost, ki to ne bi smela biti, saj bi mu nekdo moral pomagati, jo prekiniti in ga rešiti groznih muk,« je prepričana. Zloraba je izjemno težka tudi v najstniškem obdobju, ko deklice sanjajo svoje sanje o lepoti ljubezni, ta pa pride na najbolj gnusen način: »Prednost pred otroki je, da imajo dekleta v primeru, da odpove družina, navadno vsaj prijateljice, ki jim lahko zaupajo, o tem spregovorijo, poiščejo pomoč, prijavijo storilca. Seveda to ne velja za vse žrtve, nekatere se zatečejo v motnje hranjena, bolezni, depresijo,« zaradi česar je lahko tudi najstniško obdobje za žrtev zelo hudo, pojasnjuje varuhinja.

Posledice spolne zlorabe pri odraslih osebah bi sicer morale biti »najlažje« in najkrajše, a običajno niso, ugotavlja Nussdorferjeva: »Žrtev je velikokrat finančno odvisna od storilca, prisotna sta strah, sram. Zato je tem ženskam običajno težko izstopiti iz kroga nasilja in ovaditi storilca ter poiskati ustrezno pomoč,« ugotavlja varuhinja. Ja, posiljevalci oziroma spolni delikventi so največkrat tisti, ki so nam blizu, in ne neznanci.

Janina zgodba: pri dveh letih varuškin mož,pozneje še mladoleten sosed

»Sprva sem mislila, da me je varuškin mož prvič zlorabil nekje pri petih letih, a šele zdaj, odkar hodim k terapevtu, ugotavljam, da je bilo to že pri dveh letih,« pripoveduje Jana. Pri varuški doma je bila od osmega meseca starosti, njen mož je skrbel za njeno opoldansko spanje. Šlo naj bi za igro, ko sta se žgečkala, ona pa ga je medtem božala po spolovilu – do orgazma. »Nisem vedela, za kaj gre, je pa rekel, da ne smem nikomur povedati, da je to najina skrivnost in da to ni nič kaj takšnega,« se spominja. V spominu ima prizor, ko je v sobo vstopila varuška, videla, kaj počne, in vsemu naredila konec. A varuškin mož ni bil edini, ki jo je zlorabil.

»Naslednji je bil sosed, star kakšnih 14, 15 let, jaz pa na začetku osnovne šole. Privabljal me je z igračami, spomnim pa se, da mi je bilo grozno, saj je bil grob. Vedno me je prijel za glavo in mi jo potisnil k penisu, da sem ga morala dati v usta. Enkrat smo bili velika družba otrok pred hišo in me je spet zvabil k sebi. Odločila sem se, da grem, otrokom pa sem naročila, naj gredo po mojo mamo in ji rečejo, naj me pride iskat. Sicer ni prišla v sobo, ker me je klicala od spodaj, kljub temu se je ustrašil, sama pa spet nisem zbrala moči, da bi povedala mami, kaj se tam dogaja,« se spominja. Te dogodke je zatrla globoko v sebi, tako da je nekaj časa s sosedom celo 'žurala': »Ko sem bila enkrat čisto pijana, sem mu omenila, kaj je počel z menoj, pa je rekel, da smo bili takrat mladi in neumni,« pripomni. Zakaj se ni zaupala mami?

»Veš, da nekaj ni v redu, a ne veš, kaj se pravzaprav dogaja in predvsem zakaj. Bilo me je grozljivo strah, da se bo zgodilo kaj groznega, da me bodo kam odpeljali.« Ko se je pri 22 letih zaupala mami, je bila ta čisto šokirana, krivila je sebe, odšla je k sosedom in jim v obraz povedala, kar jim gre, a sosed je zanikal. Jano je bilo strah. »Takrat mi je povedala, da se je vse skupaj kazalo v mojem vedenju, a vzroka ni zaznal nihče,« pove. Posteljo je močila do tretjega razreda osnovne šole, imela je obdobje, ko ni nič jedla, najhujše pa je prišlo s puberteto. »Najprej sem bila anoreksična, potem je prišlo obdobje 'stradožerstva', ko sem se najprej izstradala, nato pa izpraznila hladilnik. Med počitnicami v prvem letniku srednje šole sem se zredila za 30 kilogramov, iskala pomoč pri osebni zdravnici, a me je odpravila s stavkom, da naj pazim pri hrani. Ko je šla pozneje z menoj mama in ji povedala, kaj se mi je zgodilo, pa je rekla, da to ni njeno področje. Gre za to, da sem iskala pomoč, a te potrebe nihče ni prepoznal,« pravi Jana, ki je prepričana, da je danes, ko je na voljo veliko literature in se o zlorabah tudi odkrito govori, veliko lažje spregovoriti.

Po prehranskih motnjah je prišlo obdobje, ko je pretirano uživala alkohol, doma in pri miru ni mogla biti, »sploh pa ne sama s seboj«, spolnost je bila katastrofalna: »Lahko sem šla z vsakim, vseeno mi je bilo, ker med seksom mene sploh ni bilo tam oziroma zraven, bilo je samo moje telo,« pripoveduje. Ker je imela obdobje, ko je bežala pred seboj, je odšla na prostovoljsko delo v Italijo, kjer je delala z otroki v župnišču. »Tam sem spoznala prijatelja, ki je imel za seboj prav tako hudo štorijo in začela sva se pogovarjati. To je bilo prvič, da sem spregovorila, tam sem tudi dobila pomoč. Počutila sem se bolje, težave s hrano so izginile. Dokler se nisem vrnila v domače okolje, med iste ljudi,« pripoveduje Jana. Travme so znova privrele na plan, a takrat se je že zaupala mami in poiskala strokovno pomoč predvsem zaradi motenj hranjenja in »ker sem tam predelala tudi najzgodnejše otroštvo, smo odkrili vzrok vseh mojih težav«. Med zdravljenjem je spoznala partnerja, s katerim imata tudi otroka.

Partnerju popolnoma zaupa, saj je na začetku sam posumil, da nekaj ni v redu: »Neki dan je dobrih šest ur 'bruhalo' iz mene, odlomki mojih zlorab so prihajali na plan. Mislim, da je bil to trenutek, ko sem dala vse iz sebe, ko sem se sprejela,« pravi uspešna samostojna podjetnica, ki vsak teden redno obiskuje tudi terapevta. Nikoli se ni odločila za tožbo. »Varuškin mož je pri mojih desetih letih umrl, sosedu, ki je poročen in oče dveh otrok, pa je mama, ko je izvedela, naredila celo 'štalo'. Sicer je zanikal, a dejstvo je, da ko pridem domov, sosedov nikoli ni niti na dvorišču. Več kot deset let ga nisem videla oziroma se z njim soočila. Poleg tega nimam ne moči ne volje, da bi koga preganjala. Zavedam pa se, da je to, da vaščani vedo, kaj je storil, hujše od kakršnekoli kazni,« je prepričana sogovornica.

Suzanina zgodba: družinski prijatelj jo je zlorabil kot najstnico

Suzana je uspešna v poslovnem življenju, kot sama pravi, je nadvse zadovoljna tudi v zasebnem življenju, saj je našla razumevajočega partnerja, ki njene travme sprejema. »On me je naučil veliko stvari, tudi to, da lahko danes normalno komuniciram z mamo,« pravi Suzana. Pri 13 letih jo je zlorabil družinski prijatelj, o tem je povedala mami, »pa mi je rekla, da sem sama kriva, češ da izzivam«, se spominja sogovornica. Res je, da je mama obiskom in stikom naredila konec, a grenak priokus odziva njene mame je ostal še danes.

Bila je vesela deklica, ki je imela veliko prijateljev, potem je postala upornica, bežala od doma, špricala šolo, moškega dotika ni prenesla. Pomoči ni iskala niti se tega ni spomnila mama. Več kot 20 let pozneje je sicer uspešna poslovna ženska, a gneva do mame – tudi njen zlorabitelj je vmes že umrl – zaradi njenega odziva še danes ne more preboleti. »V bistvu sem vso jezo usmerila vanjo, čeprav imamo stike. Zavestno sem potlačila ta del svojega življenja, a me mama vsakič, ko jo vidim, avtomatično spet spomni,« pojasnjuje.

Andrejina zgodba: rešil me je sin, ki je poklical policijo

Andreja o grozljivi izkušnji z nekdanjim partnerjem govori, kot bi se zgodila nekomu drugemu. Zaradi otroka je več kot deset let vztrajala v zvezi z odvisnikom od prepovedanih drog. Tudi po razhodu se ji je zdelo pomembno, da otrok vzdržuje stike z očetom. »To je zgodba med menoj in bivšim partnerjem, ki nima nobene zveze z otrokom,« je prepričana še danes. Prav zato mu je pred nekaj leti dovolila, da je ob neki priložnosti prespal pri njih doma. Medtem ko je šel otrok v knjižnico, se je je najprej fizično lotil, nato pa je doživela največje ponižanje v svojem življenju. »Če ne bi otrok prišel domov tisti trenutek, bi me zagotovo zadavil,« pripoveduje Andreja, ki se takrat zaradi strahu ne zase, ampak zaradi otroka, ni zmogla obraniti pred nasilnežem.

Otrok je poklical policijo, Andreja pa je šla do konca, pričala na sodišču, kjer je posiljevalec dejanje priznal. Triletno zaporno kazen je že odsedel. In čeprav lahko zapišemo, dobro, pravici je zadoščeno, pa je sogovornica ves čas, tudi ko je bil za zapahi, živela v strahu. »Imela sem občutek, da me nadzoruje, da ve za vsak moj korak. S Povšetove je vedel, kdaj sem bila pri starih starših na obisku,« pravi sogovornica. Sledil je popoln zlom; stiska, strah, obiski psihiatra, centra za socialno delo, skrb za otroka, ki je bil vse svoje otroštvo priča ne le nasilju očeta nad mamo, temveč tudi njegovi odvisnosti od mamil. V želji, da sebi in svojemu otroku omogoči čim boljše življenje, se je s travmami spoprijela. Kot radi rečemo, je dogodek predelala.

»Za njegova dejanja nisem odgovorna jaz, temveč on, zato me o tem ni sram govoriti,« pojasni in dodaja, da v sebi ne čuti jeze ali zamer, jo je pa precej časa preplavljala žalost. »Najtežje je odpustiti samemu sebi,« pojasnjuje. »Ugotovila sem, da naju prav nobena od številnih institucij, ki ponujajo pomoč žrtvam in so sicer izredno pomembne, fizič- no ne more zaščititi. Policisti, preden se ne zgodi kaj katastrofalnega, ne morejo pomagati. Kaj pomaga sodna prepoved približevanja, če me počaka zvečer na parkirišču?« se sprašuje Andreja, ki je zaradi lastne varnosti opravila tudi tečaj samoobrambe.

V Sloveniji je okoli 400 tisoč otrok v svojem otroštvu doživelo spolno zlorabo

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) razkrivajo, da je pred dopolnjenim 18. letom zlorabljena vsaka četrta deklica na svetu in vsak šesti deček. O tem, kako sprevržen narod smo, priča tudi število obsojencev v zaporu na Dobu, ki že služijo kazni zaradi katere od oblik spolnega nasilja. Med nekaj več kot 500 zaprtimi jih je kar petina. A to ni prava slika, saj grobe ocene kažejo, da dejanje prijavi manj kot 40 odstotkov žrtve. Žrtvam prijaznejši pa je sicer kazenski zakonik, ki je leta 2008 zastaralno dobo kaznivega dejanja spolnega nasilja določil tako, da začne teči šele po polnoletnosti žrtve. To je izredno pomembno, saj večina zlorabljenih otrok to izkušnjo potlači globoko v podzavest, ko pa v nekem trenutku, tudi desetletja pozneje, izbruhnejo na površje, so žrtve običajno že prepozne, da bi ukrepale zoper storilce.

»Pretrgali smo boleči molk, a je zgodb o nasilju in spolnih zlorabah še vedno preveč. Ni dovolj sprejem zakonodaje, treba jo je uresničiti v praksi. Z ljudmi, ki znajo in zmorejo,« meni Nussdorferjeva. Prijava storilca je nujna, zaradi zaščite žrtve pa morajo biti postopki hitri in čim manj boleči. »Pri pogovorih z otroki morajo biti uporabljene prijazne sobe z videosnemanjem, mladoletnim žrtvam morajo ob stati strani odlični pooblaščenci iz vrst odvetnikov, dosojeni jim morajo biti premoženjskopravni zahtevki, ponujena vsa strokovna pomoč,« našteva varuhinja. In najpomembneje; če se vam zgodi kaj podobnega, ne omahujte, prijavite ga policiji. »Storilci se morajo zavedati, da jih lahko odkrijejo in da bodo zato primerno kaznovani,« še dodaja varuhinja.

Besedilo: Gordana Stojilković; Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del