Valentina Smej Novak: "Včasih sem bolj verjela, da trg lahko vse uredi!"

Ste v televizijski oddaji Zadnja beseda nekakšna ”povezovalna masa« različnih stališč gostij?

Ni potrebno, da je človek v vsakem trenutku ”frontman”, so pa tudi v enem življenju različne faze, med njimi tudi, ko imam veliko angažmajev, in če jih hočem vsaj tričetrt dobro opraviti, si ne prizadevam, da bi bila popolna mama, gospodinja, vsepovsod popolna, želim pa biti optimalna glede na dane možnosti. Včasih je bolje, če si malo manj popoln, ker s tem manj bremeniš okolico, kar je najbolj prav do sveta. Upam, da bom nekoč imela čas, da dokončam tisto kar pišem in vedno prelagam. Sicer sem zelo zadovoljna, ker vidim, da danes veliko ljudi v svetu zna zelo lepo povedati marsikaj, kar tudi slišimo ter tako nekomu drugemu tega ni potrebno povedati. Ni nujno, da je potrebno vedno pristaviti svoj lonček, mogoče je bolje, da okrepimo tisti glas, ki je pravi.

Menite, da je prav, da imamo svoje mnenje, kakor tudi, da prisluhnemo mnenjem drugih?

Veliko razmišljam o tem, kaj je dialog. S tem se velikokrat soočam pri domači mizi ali v televizijskem studiu pri veliki okrogli mizi. Razmišljam, če je dialog le lepa utvara. Namreč namen dialoga, ki se sooča z različnimi mnenji je, da sogovornika prepriča v svoj prav. Mogoče je pri dialogih lepo ravno to, da ostaneta dve mnenji in se občinstvo takoj ne razdeli v tabore. V preizpraševanju ja ali ne, v tem vmesnem prostoru se zgodi življenjska resnica. Nam se pa zmeraj zdi, da se moramo odločiti ali smo za ali proti. Najlepše pri dialogu je premoščevanje nepremostljivega, različnih mnenj, ki jih povezuje most. Potem ugotoviš kako redko so ljudje pripravljeni popustiti pri svojih stališčih. Zdi se mi lepo, če bi ljudje bili sposobni pogledati po petih ali po enem letu, tudi po eni uri na neko stvar drugače, kot so gledali včasih. Včasih človeku prav očitamo, kaj je delal recimo pred 10 leti. Logično, da je delal in mislil drugače. Če bi človek po 15, 20 letih še vedno bil enak in na stvari imel enake poglede, pomeni, da se ni razvijal. Nič ni narobe, če človek spremeni stališče. Tudi sama na kakšno stvar danes gledam drugače.

Recimo?

Včasih sem bolj verjela, da trg lahko vse uredi. Zdaj ne vem, če je prava rešitev, da se za določene dobrine, kot so kultura in knjige, sploh v takšnih razmerah kot so danes, ko so popolnoma nepredvidljive razmere, ki jih še nismo doživeli, reče, da bo vse uredil trg. Včasih, ko je trg zaprt oziroma, ko ga ni, ne moremo imeti najbolj liberalnih načel v ekonomiji knjižnega trga. Zdaj so potrebne intervencije za knjižni trg, kot so potrebne vsepovsod. Nenazadnje je utvara prostega trga v današnjem svetu, v katerem zdaj živimo, saj tega prostega trga ni več. Vsepovsod so subvencije, podpore, olajšave. Po domače: pravila igre niso ista za vse, tako, da, če niso ista za vse, je potem prav, da se tudi dobrine posebnega pomena, kot so recimo knjige, obravnavajo drugače. Žalostno je, ker ugotoviš, da so pravila igre tako dobra, kot so uspešni lobiji, ki zagovarjajo interese tiste skupine. Nenazadnje vsak, ki se odloči, da bo kupil električen avto po najsodobnejši tehnologiji, dobi določeno subvencijo. Bilo bi prav, da se tudi pri knjigah razmišlja in na ta način sistemsko stimulira nakupe.

Da damo pravo vrednost in pomen kulturi?

Ko je potrebno kulturo vsi cenimo na jeziku, na deklerativni ravni, zelo smo hvaležni vsem ljudem, ki so odjemalci, bralcem, polovici Slovencem, ki vsaj občasno kupujejo knjige. Vseeno pa je na to potrebno malo bolj širše in dolgoročno pogledati.

Torej nimamo pravega odnosa do kulture?

Seveda ne, ker smo vedno soočeni z vprašanjem koristnosti, kdaj nam bosta slovenski jezik in branje koristila. Vsak dan znova v življenju se izkaže, da so najbolj koristne tiste stvari, ki se ti zdijo na prvi pogled nekoristne, kar je zelo dobro opisal Nuccio Ordine v svoji knjigi Koristnost nekoristnega. Če začnemo z maternim jezikom, ki nam je dan, oziroma smo v njemu rojeni, takšen kot imaš materin jezik, na takšen način dojemaš svet, se pravi skozi jezik, ki ti strukturira okolje. Nenazadnje mogoče malo drugače razmišljamo o ljubezni, ker imamo dvojino, zato hrepenimo drugače, zato vemo, da ima želja več stopenj. Lahko je hrepenenje, lahko je želja. Jezik pa nam omogoča, da razmišljamo v teh kategorijah.

Kako se spoštovanje kulture pozna?

Seveda so dežele, ki najbolje spoštujejo svojo kulturo, ki dajo največ na knjige in branje, daleč najnaprednejše tudi v vseh teh neskončno koristnih sodobnih tehnologijah. Družbe, ki so nam v zgodovini dale najbolj inovativne rešitve, nam niso dale te rešitve zato, ker so zaničevale kulturo, filozofijo, umetnost, ampak prav zato, ker so bila ta področja na dovolj visoki ravni, da se je lahko razvila tudi znanost. Tudi danes, če gledamo skandinavske države, ki jih jemljemo za vzgled in so najbolj razvite, tam živijo tudi največji potrošniki knjig. Skandinavci daleč v največji meri zvečer berejo otrokom, kar 80 odstotkov jih zvečer bere knjige otrokom, obenem pa so tudi tehnološko najbolj razvite družbe, medtem, ko v Sloveniji le vsak tretji Slovenec zvečer bere otrokom.

Nam to pove kakšen svet gradimo?

Če se sprašujemo kakšen svet gradimo, v prihodnosti potrebujemo izumitelje, delavce, skratka oboje z roko v roki. Če govorimo o inovativnosti, Steve Jobs, ki je bil verjetno eden najbolj inovativnih ljudi, ima en citat in podrobnost iz njegove osebne zgodbe. Pravil je, da je nekaj v ljudeh, kar jih žene, da so raje pesniki kot bankirji. To je ta želja človeka po presežnem. Jobs je bil najprej študent elektrotehnike, ampak v nekem prelomnem trenutku je postal izumitelj, vizionar, in to se je zgodilo, ko je kot študent elektrotehnike odkril svet filozofije in literature, začel je brati filozofijo, literaturo in skozi to, v tem prelomu, na tem presečišču postal vizionar. Ko je začel povsem drugače gledati na svet, je to bil njegov ključni trenutek in potem se je rodil Steve Jobs. Ni se zgodil samo zato, ker bi bil najboljši samo v svoji stroki, ampak je znal preseči okvirje, segati čez... Saj si ne želimo, da bi bili vsi Steve Jobsi. Toda tako kot se pričakuje od humanistov, da znamo vrteti številke, vrteti excelove tabele, tako se zdaj tudi pričakujejo humanistične znanosti od naravoslovcev, da cenijo njihov doprinos, spoznajo vse mehke vrline, prepoznajo mehke sposobnosti, kot je recimo čustvena inteligenca.

Nam to gre?

V tem boju s pandemijo se je izkazalo, da ni dovolj obvladovati samo statistiko, trdo znanost razmnoževanja virusa, poti virusa, potrebno je predvidevati obnašanje ljudi, ker se človek po dveh, treh, šestih mesecih obnaša oziroma odziva drugače. Potrebno je spoznati kakšno je obnašanje ljudi, kaj je tisto kar človeka žene. Kakšne so tiste vrednote zaradi katerih se je pripravljen žrtvovati oziroma za katere se ni pripravljen žrtvovati. Izkazalo se je, da gre za veliko bolj kompleksen problem, kot da se to stvar reši samo z dvema metroma fizične distance. Dva metra fizične distance se ne reši s tem, da hodiš okoli z metrom. Seveda so številke pomembne, ampak pomembno je tudi, kako jih povezujemo.

Kako vam je študij filozofije utrl pot k dojemanju sveta?

Ko se odločiš za študij filozofije, to storiš ravno iz svojega dojemanja sveta in iz svoje trmoglavosti. Takšne trmoglavosti in samovolje, ki si ju privoščiš pri svojih 18 letih. Seveda je moj oče (Štefan Smej), ki je sam bil filozof, ugotovil, da je še prezgodaj, da pri 18 letih študiram filozofijo, po njegovem bi jo naj študirala šele v zrelih letih. Ampak pri 18 letih si ”najbolj zrel” na svetu in ”najbolj vse veš” ter tudi ”neskončno pameten”.

Od naše generacije so zahtevali, da smo veliko brali. Filozofija ni nekakšno nakladanje brez pameti, ampak ravno obratno, disciplinirano strukturiranje misli. Obstajajo tudi logika in filozofske discipline, bile so tudi kognitivne filozofije, ki so tudi temeljile na podobnih premisah. Na srečo sem hodila na gimnazijo, ki je bila zelo naravoslovno usmerjena, z intenzivno matematiko. Mi smo bili prva generacija običajnih maturantov z intenzivno matematiko tako, da sem se vso osnovno šolo in tudi gimnazijo udeleževala tekmovanj iz matematike in logike. Že takrat, ko smo bili tretji, četrti letnik filozofije nas je en profesor vprašal, kaj bomo počeli, če si bomo izmislili svojo službo. Dejansko si po študiju filozofije moraš iznajti službo, oziroma si najti nekaj kar boš počel. Gotovo je to študij, ki je lahko zelo zahteven in širok, vsi pa vemo, da se danes vsak študij da opraviti tako ali drugače. Odvisno od človeka, kako se ga loti. So pa humanistični študiji drugačni od naravoslovnih v smislu, če študiraš strojništvo, boš po študiju verjetno znal, kako deluje stroj, pri filozofiji pa ves čas odkrivaš, kaj je bistveno v življenju, moraš odkrivati modrost… Se pa tudi pri strojništvu vseskozi znanje nadgrajuje. Mogoče imajo strojniki občutek, da je njihovo znanje bolj oprijemljivo.

Mar niso različna razmišljanja filozofov plodna tla za lastno videnje sveta?

Glede plodnih tal smo že pri Svetem pismu v smislu, kaj narediti od teh tal. Na koncu življenja vsak na to vprašanje odgovarja, kaj je napravil od svojega življenja. Vsi imamo svoje vrtičke, ki jih moramo obdelovati z željo, da čim več na njih vzgojimo. Je pa tako, da v življenju niso vsa leta rodovitna, če gledamo skozi rek ”Sedem debelih in sedem suhih let.” Moraš pa tudi znati kaj narediti iz tistega kar ti življenje servira. Včasih so naši predniki znali tudi preživeti na zelo suhih tleh, včasih so celo tiste stvari, ki zrastejo na zelo suhih in nerodovitnih tleh, še bolj trpežne in bolj kvalitetne ter bolj zdravilne. Na najbolj rodovitnih tleh se ti včasih lahko vse poleni. Predvsem pa je pomemben trud, ki ga vložiš.

Sta k vašemu pogledu na svet prispevala tudi starša, ki sta vas spodbujala, da razmišljate s svojo glavo?

Oče je bil filozof, mama pa matematičarka, oba sta imela določen pogled na svet. Oče je bil zelo priljubljen profesor filozofije, res se je trudil, da bi dijake naučil drznosti mišljenja, svobodomiselnosti. To so bila leta, ko so na gimnazijah ukinjali predmet filozofije in uvajali predmet samoupravljanje. Ta predmet je poučeval po lastnem načrtu, ker se je počutil dolžnega, dijaki pa so se nanj obračali tudi v življenjskih stiskah. Učitelji lahko veliko dajo učencem, še danes srečam kakšnega njegovega bivšega dijaka, ki mi reče ”Tvoj oče mi je takrat odprl ene nove stvari.” Seveda očeta kot otrok drugače doživljaš, zdi se ti avtoriteta.

Kasneje je bil novinar in velik ekolog. Zelo se je zavzemal v časih, ko so z nesmotrnimin plani hoteli Prekmurje dobesedno ograditi od Slovenije s širokimi in visokimi jezovi in ustvariti akumulacijska jezera zaradi elektrarne na reki Muri. Takrat so se Prekmurci temu družno uprli in začeli odpirati regijo za nove vizije mehkega turizma, sonaravnega kmetovanja, kar je danes vsepovsod prisotno, takrat pa je to bilo nekaj nepojmljivega. Ko se danes govori o porečju Mure, ga primerjajo z “evropsko Amazonko”. Zavedamo se, da je pravi kapital biodiverziteta. To so bile stvari, ki so se takrat začele odpirati v Prekmurju, sočasno s svetom. Me pa veseli, da so to postale stvari, ki zdaj odmevajo. O teh stvareh se danes pogovarja, v določenem smislu so postale celo samoumevne.

Nas drugače razmišljajoči spodbujajo k lastnemu napredku?

Če imaš koherentnost misli in si obljubiš, da boš sklepal pošteno in izhajal iz tistega kar imaš na razpolagi, prav zelo radikalno svojega razmišljanja ne spremeniš, kvečjemu ugotoviš, da ima resnica več plati. Pred leti je bilo veliko pričakovanje od soočanja stoletja med Slavojem Žižkom in Jordanom Petersonom, ki sta si v kratkovrstičnicah sicer zelo narazen, nista se varčevala. Ko pa sta govorila drug z drugim, sta ugotovil, da v marsičem razmišljata podobno, tako ni bilo pričakovanega spektakla. Na koncu je disciplina misli ena sama, če si koherenten in pošten, na koncu sklepaš podobno. Bolj pomembno se mi zdi, da prisluhnemo drug drugemu kako doživljamo eno in isto reč, o kateri ima vsak svojo resnico. Vsak izhaja iz svojega stališča: nekoga bo prizadelo, nekdo bo to videl tako, nekdo drugače, pa so lahko uporabljene iste besede. Ravno tu se ustvarja ta svet stotih resnic.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol