Mednarodno priznana koreografinja in baletna plesalka Valentina Turcu je svojo strast do gledališča odkrila že v otroških letih.
V 25 letih je odplesala in ustvarila več kot 125 baletnih, dramskih in opernih premier. Za svoje umetniško delo je prejela številne slovenske ter mednarodne nagrade in priznanja. Njene predstave so hrana za dušo, zato sem hvaležno sprejela povabilo v gledališče, kjer me je mirno, nežno in nevsiljivo odpeljala v svoj veličasten umetniški svet.
Pred kratkim ste imeli novo premiero predstave Carmen v Nemčiji. Kakšni so bili odzivi občinstva?
Senzacionalni! Carmen je živa, provokativna in mesena. Mogočen aplavz in dolgotrajne ovacije so potrdile identiteto ustvarjalne moči na povsem novem terenu. Česa takšnega še nisem doživela. Plesalci so blesteli. Dobili smo veliko pisem zahvale in kritike iz Münchna, Stuttgarta in Londona ter velika priznanja in povabila za naslednje baletne projekte v zelo kratkem času.
Letos ste prejeli Glazerjevo nagrado. Kaj vam je pomenilo to priznanje?
Nagrada me je objela, kakor da bi me moje mesto Maribor objelo, in sem iskreno hvaležna. Ljudje, ki so bili z mano na podelitvi, so bili ponosni name. Toda uspeh se ni zgodil čez noč, temveč so bila potrebna leta garanja, premišljenih potez in absolutne ljubezni s soustvarjalci, s katerimi nam ta poklic pomeni svojevrstno svetišče.
Pravite, da vas je nagrada objela. Znate tudi sebe objeti s pohvalami?
Seveda. Priznanja me osrečujejo, plemenitijo in motivirajo za naprej. Navsezadnje je nagrada tako zame kot moje bližnje in soustvarjalce potrditev, da smo vsi na pravi poti. Impresivno je, kako nas z navdušenjem spremljajo evropski poznavalci, občinstvo in kritiki.
Dejstvo je, da v mariborskem baletu že desetletja gradimo svoje kultne predstave. Ko doživim uspeh, ga čutim kar nekaj časa. Verjamem, da je velik privilegij, če lahko vsak dan z radostjo in strastjo opravljaš svoje delo. Največji uspeh pa je zame navdušeno občinstvo, ki pride večkrat gledati isto predstavo in zelo sem vesela, da so moje predstave razprodane.
Nisem pa vedela, kako se bodo nanje odzvali v mednarodnem okolju. Romeo in Julija je bila leta 2015 razglašena za najboljšo predstavo v Latviji. Carmen je trenutno doživela ovacije v Nemčiji, Jevgenij Onjegin je požel najvišje strokovne kritike v Londonu 2017 v Dance Europe Magazine, kjer so zapisali, da je predstava mariborskega baleta – Triumf.
Lani smo prvič v zgodovini dubrovniškega festivala dobili posebno priznanje Orlando za vrhunske dosežke mariborskega baleta v štirih letih gostovanj, na Japonskem pa so me leta 2015 nominirali za Kyoto Prize in Art and Kulture za najbolj izvirne projekte, potem ko sem leta 2013 od Društva baletnih umetnikov Slovenije dobila najvišjo strokovno nagrado Pie in Pina Mlakarja z utemeljitvijo, da sem postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresivnosti klasičnega baleta v sodobnem času.
Menda ste že v otroštvu dejali, da boste koreografinja. Zakaj ste želeli postati koreografinja?
Pri petih letih sem preprosto vedela, da bom koreografinja. Moja starša sta vrhunska baletna umetnika, nosilca glavnih vlog, ki sta plesala v velikih baletih klasičnega in sodobnega repertoarja v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu in naravno je bilo, da bom odraščajoč ob njiju vzljubila oder.
Gostovala sta 20 let v gledališčih po vsej Evropi in Ameriki, zatem sta se ustalila v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, kjer sta v svojem dinamičnem umetniškem življenju neprecenljivo mnogo dala in ustvarila ter me hkrati spodbujala na moji ustvarjalni poti. Vedno me je posebej zanimal 'mag', ki je ustvarjal predstave z njima – umetnik, ki povezuje plesalce, koreografijo, glasbo, prostor, kostume, luč, zgodbo in scenografijo. Zanimalo me je, kako in iz česa je narejen 'čudež', ki se mu reče gledališka predstava. Zanimal me je koreograf. Režiser. Nisem želela biti samo balerina.
Preden ste postali koreografinja, ste veljali za vrhunsko, izrazno dovršeno baletno plesalko. Kako zahteven je bil vaš prestop iz baletne plesalke v vlogo koreografinje? Je bil prehod težji, ker ste ženska, saj so koreografi večinoma moški?
Prehod je bil naraven in nisem veliko razmišljala o tem. Naužila sem se vrhunskih vlog, predstav in gostovanj kot baletna plesalka, v meni pa je ves čas vrelo zaradi drugačnih instinktov. Morala sem sama na svojo pot.
Vedela sem predvsem, česa si ne želim. Vedela sem, da nikoli ne bom razmišljala kot tipična ženska, da nisem rojena, da bom tipična soproga niti tipična balerina po miselnosti, in da bom zelo težko sledila tipičnim željam in merilom drugega.
Dandanes je še vedno v vsem in vsepovsod težje in zahtevnejše biti ženska. Ženskam se napake ne odpuščajo, uspehi pa se velikokrat jemljejo kot samoumevni. Toda v svojem mehanizmu sem se naučila imeti moške možgane. Naučila sem se predvideti moške poteze in funkcionirati v skladu s tem. Biti koreograf je garaško delo in velika odgovornost. Potrebne so zrelost, organiziranost in zanesljivost. Zajema dolgotrajen ustvarjalni proces, veliko časa in koncentracije, ogromno znanja, samote, tišine, dvomov, vprašanj in fizičnega dela. Zahteva celostno vizijo projekta, hitre rešitve v tveganih okoliščinah in mnogokrat celotnega človeka.
Kako vam je uspelo ohraniti ženstvenost?
Tako sem vzgojena. Klasično. Odraščala sem ob izjemno lepih, ženstvenih in edinstvenih ženskah ter karizmatičnih in duhovitih moških s stilom. Ob takšnih moških smo lahko ženske popolnoma sproščene in ohranjamo svojo ženstvenost. Ženske potrebujemo varnost in hkrati svobodo, da lahko svobodno ustvarjamo.
Kako ustvarjate?
Pravijo, da imam erotiziran gib, brezmejno domišljijo, čutnost, humor in gledališče v krvi. Sem neposredna. Težko gledam nedorečenost. Ustvarjam neposredne odnose na odru in moja dela govorijo o meni ter velikokrat o tem, kar iščem v medosebnih odnosih. Gibi se spontano zlivajo iz mene in z največjim užitkom ustvarjam zlitje moškega in ženske v duet. Vedno razmišljam o tem, naj bo gib ekspresiven, naj svobodno, resnično in direktno komunicira z gledalcem. Takrat je delo dorečeno, smiselno in koreografija ima moj rokopis. Zgolj estetske stvari me ne prepričajo in mi ne zadostujejo. Težko gledam površnost, rutino in malomarnost ter najraje ustvarjam z nadarjenimi, individualnimi, karizmatičnimi posebneži, ki ne spadajo v noben sistem. Popolnoma razumem takšne ljudi. Ekskluzivne. Unikatne.
Nekoč ste dejali, da se plesalci gradijo navzven. Kaj pa navznoter?
Plesalec najprej sebe in svojo virtuoznost izgradi od zunaj. Tehnično. Stabilno koordinira gib, prostor, dinamiko v skladu z glasbo, zahtevami koreografije in soplesalci, na kar prodre do globine vloge, ki jo nosi. Zelo malo plesalcev sega čez meje in preseže svoje lastne omejitve in 'poze'. Vedno znova me fascinira pogum mojih ljubih kolegov mariborskega baleta v odnosu na vrhunske vloge, ki jih ustvarjajo in jih na odru dejansko živijo. Mariborski balet je znan po tem, da razbija klišeje in ima tisto nekaj več. To tudi potrjujejo naša dela, ki zaradi tega segajo tako daleč in so izjemno cenjena na mednarodni sceni.
V 25-letni karieri ste doživeli veliko uspešnih premier. Vas premiere polnijo ali praznijo?
Premiere so eksplozija dolgo pričakovane ljubezni, ki se v tistem trenutku zgodi, kjer občutiš vse od evforije do popolne praznine hkrati. Zavedaš se, da si dal vse od sebe, saj je aplavz dolg in veličasten. Vedno znova sem presenečena, kako dolgo traja aplavz. (smeh) To so božanski trenutki. Tudi praznina, ki udari naslednje jutro, je lep prazen prostor, ki sem se ga navadila izkoristiti zase. Toda zaradi številnih projektov, ki me čakajo v prihodnosti, je vse manj te svete praznine.
Poleg radosti so pri baletu prisotni tudi bolečina, poškodbe in neuspehi. Kako ste se naučili spopadati z njimi?
Zelo hitro sem se naučila, da po vsakem padcu sledi velik odriv. Po vsakem velikem vzponu pa sledi padec. Sprememba je edina konstanta v mojem življenju. Zelo, zelo intenzivno živim.
Vaše dinamično življenje zahteva veliko predanosti in odpovedovanja. Ste imeli kdaj občutek, da se boste morali zaradi kariere odpovedati družinskemu življenju?
Na svoji poti se nisem ustavila dovolj dolgo doma, da bi si ustvarila družino. Dejstvo je, da me je gledališče nenehno hranilo, provociralo in ljubilo.
Doživljate Maribor kot svoj dom?
Nisem bila vzgojena v duhu, da moram nekje pustiti korenine, sem pa zelo izpolnjena in srečna, da pripadam obdobju mariborske in slovenske kulture, ki je v razcvetu. Kot sem že dejala – Maribor ima 'tisto nekaj več' in SNG Maribor je dom moje ustvarjalnosti.
Se vam zdi, da ljudje čedalje bolj hrepenijo po lepoti?
Absolutno. Še zlasti po tisti resnični, notranji pravi lepoti, v kateri občutiš moč narave in talenta. Razprodane predstave so dokaz, da ljudje hrepenijo po lepoti in komunikaciji. Gledališče je oaza različnih estetik, komunicira z gledalcem na srčni ravni in naše poslanstvo je, da iskreno, stoodstotno in profesionalno ohranjamo ta dar.
Ženske, ki jih ustvarjate na odru, so izjemno ženstvene, strastne in močne. Katera merila upoštevate pri izbiri balerine za določeno vlogo?
Prepriča me predvsem njena notranja moč in njena zmožnost, da bo vlogo odigrala prepričljivo. Balerine danes morajo biti posebne, potrebujejo karizmo, senzualnost in psiho-fizično moč, da odplešejo predstavo do popolnosti in segajo do določene vrste umetniške norosti, za katero imajo le redki pogum. Ob sebi pa potrebujejo seveda partnerje, da jim v tem maksimumu stoodstotno sledijo, nasprotujejo in parirajo. Najraje gledam velike osebnosti na odru, polne življenja. Celovite, uresničene ljudi, osvobojene kompleksov. Tako kot v življenju. Takšnih je malo.
'Plesati pomeni osvoboditi se, porušiti meje nadzora nad samimi sabo, prepustiti se neponovljivemu trenutku impulza strasti in življenjske energije ter hkrati imeti vse pod kontrolo,' ste dejali v enem izmed intervjujev. Kako najdete ravnovesje med ohranjanjem kontrole in prepuščanjem trenutkom?
To ravnovesje še vedno iščem. Meja je zelo tanka.
Najbrž vas predstave spremljajo tudi na potovanjih, doma in v prostem času. Kako se umaknete od svojega dela?
Težko, ker absolutno v vsem vidim ustvarjalni potencial. Navdih. Idejo. Iščem. Raziskujem. Odidem. Odpotujem. Pogledam film. Preberem knjigo. Pišem. Se vrnem. Zelo rada se družim z izjemnimi ljudmi, ki niso iz gledališkega sveta. Njihova življenja globoko plemenitijo moj obstoj. Vsi moji resnični idoli so zunaj gledališča. To so ljudje, ki me vseskozi podpirajo in globoko navdihujejo na moji poti. Svoj čas z njimi namenim raziskovanju popolnoma drugih stvari. Res pa je, da veliko idej nastane medtem, ko najmanj pričakujem, da se bo zgodilo. Ustvarjalnosti ne moreš izklopiti, saj je nenehno prisotna. Ves čas je z mano. Ne morem se ustaviti in biti neustvarjalna. Ustvarjalnost je zmeraj vseprisotna.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču