Tudi o tem, zakaj ima Valentino Rossi na spodnjem delu trebuha vtetovirano želvico!

In prav slednje nas je poleg izčrpnih opisov njegovih številni športnih podvigov, ki jih je nanizal na svoji športni poti, v biografiji 'Rossi, legenda' najbolj fasciniralo.

Ali, kot je v predgovoru biografije uvodoma zapisal ameriški motociklistični dirkač Wayne Rainey: »Nekateri športniki so resnično izjemni in Valentino Rossi zanesljivo sodi v to kategorijo. To je voznik motocikla, ki je prerasel svojo disciplino ravno v času, ko so dirke za velike nagrade dobile plemiški naziv. Ta razmah je znal izkoristiti za svoj vzpon. Odkrit v zlati dobi prvenstva MotoGP, ki ga je takrat vodilo podjetje Dorna Sports, si je Rossi pod okriljem tega španskega podjetja prizadeval dirke za velike nagrade preoblikovati v dogodke, kakršni so danes. Čas je bil idealen.«

In prav zares je bil idealen, tako kot je bil zanj idealen tudi Valentino Rossi, ki je pričel profesionalno tekmovati kot sedemnajstletnik, z učenjem in trdim delom pa ni končal niti v starosti, ko se večina voznikov že davno poslovi od kariere.

Rossi je po Waynovih besedah v praktično vseh ozirih izjemen.

»Občudujem njegovo zagnanost in njegovo nenehno željo po preseganju samega sebe, stremenje po tem, da bi bil vsako leto najboljši. Mislim, da velik del te njegove volje izhaja iz užitka, da lahko tekmuje z najboljšimi vozniki sveta in na najzmogljivejših motociklih. Neverjetno navdihujoče je, koliko je dosegel in pri tem ostal eden od najbolj dostopnih in simpatičnih voznikov v boksih. Uživa v vsem, kar počne, in to kaže tako na stezi, kot zunaj nje,« je s svojo hvalnico v knjigi še zaključil Rossijev ameriški kolega.

Karizmatičen prvak

Naj je njegov športni opus še tako impresiven, pa je šele Rossijeva karizma tista, ki že leta razvnema navijače od sedmega do sedeminsedemdesetega leta. Prav Rossi je namreč razlog, da je na tisoče najstnikov pričelo spremljati dirke za velike nagrade in se zanimati za motošport, tega fanta pa je vzljubilo tudi ravno toliko babic, ki so se nalezle njegovega navdušenja.

»Italijan, ki s tiskovnih konferenc odhaja skozi stranski vhod, se skriva za sončnimi očali, če hoče neopaženo priti na letališče, ki se prijateljem v restavraciji pridruži tako, da vstopi skozi vhod za osebje, si je ustvaril priljubljenost rokovskega zvezdnika, kakršne nikoli ni poznal noben drug voznik,« piše Michel Turco, pisec biografije in poročevalec za reviji Moto Revue in GP Racing.

Sotekmovalce in javnost pa Rossi ni očaral zgolj s svojo priljudnostjo in dostopnostjo, temveč tudi s svojo profesionalnostjo in dovzetnostjo.

»Valentino me vsak dan preseneča,« je piscu Rossijeve biografije povedal Luca Cadalora, ki ga je Yamaha zaposlila, da bi Rossija opazoval z roba proge in mu svetoval. »Najprej kot voznik. Seveda je boljši, kot sem bil jaz, to je vrhunski voznik, brez šibkih točk. Sposoben je voziti hitro, tudi kadar motocikel ni najbolje nastavljen, česar jaz nikoli nisem znal. Občudovanja vredna je tudi njegova zmožnost opisati obnašanje motorja z neverjetno natančnostjo in občutkom za podrobnosti. Pri vsem tem pa je zelo skromen. Kljub devetim naslovom svetovnega prvaka še naprej dela kot nor in daje vse od sebe.«

In takšen naj bi bil Rossi od nekdaj.

Naj v nadaljevanju nanizamo nekaj zanimivih dejstev o Valentinu Rossiju, ki jih doslej morda še niste videli:

• Ko je bil star komaj dve leti in je sedel na svoj prvi motorizirani dvokolesnik, naj bi njegov oče komentiral, da mu ni bilo treba nič kaj dosti razlagati, saj je takoj razumel, kaj mu je storiti. Rossiju sta bila talent in ljubezen do motokrosa očitno položena že v zibko. In če vprašamo njegovega očeta, naj bi imel Valentino dve osebnosti: eno, ko starta na dirki, in drugo, ko si sname čelado. Kot vsi drugi šampioni, se Valentino povsem spremeni, ko si zapne čelado. Takrat vsi okoli njega 'postanejo njegovi sovražniki': »In takoj ko razjaha svoj motocikel, znova postane Valentino. Tudi kadar je poražen ali doživi razočaranje, to zelo hitro predela. In tega veliko drugih voznikov ni sposobnih.«

• Valentino tudi od nekdaj rad spi, predvsem podnevi, in naravnost velik podvig je bilo fanta zbuditi, če je kdaj zatajila njegova budilka. Sam je to pripisoval svojemu posebnemu metabolizmu: »Prav zaradi tega na potovanjih nikoli nimam težav s spreminjanjem časovnih pasov. Živeti začnem popoldne v skladu s svojo lastno biološko uro. Vem, da zjutraj težko vstanem, da spim, ko se večina ljudi odpravlja v službo. Vem da moj ritem niti od daleč ne spominja na ritem vrhunskega športnika, ampak to še ne pomeni, da lahko počnem, kar se mi zljubi, da pijem in jem, kar hočem, ali da mi ni treba trenirati. Čisto preprosto: v telovadnico grem popoldan. Vedno sem rad živel ponoči. To je čas, ko vlada mir, še zlasti na dirkališčih, čas, ko se lahko gibljem neopažen.«

• Valentino Rossi si je njega dni dal na spodnji del trebuha vtetovirati želvo in bojda je želva že od nekdaj ena od Rossijevih najljubših živali. Po neki anekdoti naj bi mu pri 11 letih mama podarila plišasto želvo Ninja, potem ko je v neki trgovini vztrajno prosjačil, naj mu jo kupi. »Na koncu si jo je prilepil na čelado. In ker mu je prinašala srečo, je z njo dirkal do trinajstega leta. Še danes ima ta plišast igrača posebno mesto v njegovem domu,« piše v Rossijevi biografiji Michel Turco in dodaja: »Če je veliko voznikov vraževernih, je Valentino Rossi brez dvoma najbolj vraževeren od vseh. Devetkratni svetovni prvak težko prikrije to svojo nagnjenost, saj je njegovo obnašanje na dirkah prežeto z obredi in obsedenostmi.« Rossi si tako pred vsakim treningom in tekmo na isti način pomane oči in poslini prst, da si vstavi zamaške proti hrupu v ušesa, si podrgne ušesne mečice, navleče rokavice, popravi čelado, potem pa počepne k motociklu, z obema dlanema prime stopalko in si pri tem nekaj mrmra v brado.

Za še več branja o Rossiju – legendi si ob priliki vzemite v roke njegovo biografijo, ki je pred dnevi izšla pri založbi Učila. V njej si boste lahko bolj podrobno prebrali tudi o nevarnih rivalstvih na motociklističnih stezah, enega od odmevnejših pa na kratko povzemamo v nadaljevanju.

Izzivanje, trk in stik roke

Tudi tako izjemen športnik in osebnost, kot je Valentino Rossi, pa je na koncu dneva le človek iz mesa in krvi. Slednje je postalo jasno v sosledju zaključnih tekem in nekaj nadvse napetih incidentov leta 2015. Sezona se je namreč zaključila nadvse burno, saj je Rossi na predzadnji tekmi velike nagrade Malezije izsilil trčenje in padec Marca Marqueza, ki ga je pred tem izzival z agresivnimi manevri, da bi tako pomagal rojaku Lorencu.

Rossi je takrat dobil kazen za zadnjo dirko in izgubil priložnost, da bi še desetič postal prvak, navijače in stroko pa je incident dodobra razburil in močno razdelil. Marquez in Lorenco sta bila poslej pogosto žrtve žvižganja vsakič, ko sta se povzpela na oder za zmagovalce, Rossi pa je prav tako slišal marsikatero pikro na svoj račun.

Neprijetno in napeto vzdušje je prekinil šele stisk roke na katalonskem Grand Prixu v začetku junija 2016.

»... moram priznati, da me je konec sezone 2015 močno prizadel. To, kar se je zgodilo na zadnjih treh dirkah, v Avstraliji, Maleziji in Valencii, je nekaj, česar v tem športu še nismo videli. Trije tedni po koncu prvenstva so bili zame zelo težki. Imel sem občutek, da mi je bil storjena krivica, da so mi ukradli možnost, da se potegujem za deseti naslov svetovnega prvaka, ki mi je bil na dosegu roke ... V to sem vložil ogromno svoje energije. Ko zmagaš, veliko laže obnoviš moči. Ko pa izgubiš ... In potem sem malo po malo predeloval. Po reliju v Monzi sem vse to pustil za seboj in se usmeril naprej. Z enako željo. In z vedno enako strastjo,« je javnosti v biografiji zaupal Rossi.

Prav Rossi je bil tudi tisti, ki je stopil k Marcu Marquezu, da bi sklenil premirje v vojni, ki je med tekmovalcema divjala že osem mesecev. Razlog za njegovo odločitev je bil nesrečen padec Luisa Saloma, ki je na predvečer Italijanove zmage v Barceloni izgubil svoje življenje na drugem treningu v svoji kategoriji Moto2.

»Tistega večera sem razmišljal o vsem tem,« je povedal Rossi, da bi pojasnil, zakaj je ponudil roko Marquezu. »Ta šport je fantastičen, to je naša strast, a je tudi zelo nevaren. Tako nevaren, da ne potrebujemo dodatnih tveganj, zato se moramo drug do drugega obnašati normalno. To je najboljša stvar, če hočeš ostati zbran in ne dovoliti, da te prevzamejo negativna čustva.«

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču