Valentinovo po slovensko: skozi oči filozofa Pribaca in antropologinje Slapšakove!

Valentinovo po slovensko: skozi oči filozofa Pribaca in antropologinje Slapšakove! (foto: profimedia) profimedia
Vir: STA
13. 2. 2019

Slovenci se do valentinovega vedemo kot del globalne družbe. Smo del globalnih oblik družabnosti ob tem dnevu, ki jih v resnici ženejo kapitalski interesi, ki strežejo nekaterim osnovnim človeškim željam, je za STA dejal filozof Igor Pribac. Antropologinja Svetlana Slapšak pa opozarja, da je dan v Slovenijo prišel kot potrošniški praznik.

"Bolj je praznik razširjen, bolj se tisti, ki se držijo njegovih kanonskih pravil, denimo nakupa rož, darila, izvirne ideje, povabila na večerjo za partnerja ali partnerico, prepoznavajo v javni sferi, večje zadovoljstvo imajo vsi udeleženci v tej igri," je menil Igor Pribac z oddelka za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete. "Drug v drugem namreč najdejo potrditev svoje identitete in dejansko nastane nekaj, čemur lahko rečemo nizko intenzivna globalna histerija ljubezenskega tipa," je dodal.

Valentinovo je v Slovenijo prišlo kot potrošniški praznik, pa je za STA poudarila antropologinja Svetlana Slapšak. Po njenih besedah smo ga "spoznali prek trgovin, ki so ga predstavile z namenom, da bi iz ljudi na določen dan izvabile nekaj denarja". "A tako pač nastajajo rituali," je pojasnila. Rituali so po njenem opozorilu tudi v preteklosti nastajali slučajno, zaradi potreb prebivalstva.

Valentinovo bo v taki obliki po njeni oceni verjetno obstalo zaradi nakupovalne usmerjenosti ljudi. "Dokler se to ne spremeni, se ne bo spremenil niti ritual," meni.

Nenazadnje o tem, da gre za potrošniški praznik, govorijo tudi številke iz mednarodne raziskave Mastercard Love Index. Nakupov za valentinovo v zadnjem trenutku je bilo v Sloveniji lani 27 odstotkov več kot leta 2016, so sporočili iz podjetja Mastercard Slovenija.

Valentinovo ima svoj smisel

Pribac se strinja, da ima valentinovo, ki so ga denimo Francozi poznali vsaj že na začetku 15. stoletja, ko je v Londonu zaprti vojvoda orleanski po poročanju britanskega BBC napisal svoji ženi voščilo za valentinovo, svoj smisel. "Ko nas dosežejo prve pomladne sapice, ko začutimo, da se zima preveša v novo življenje, čutimo zanos, elan, nekaj nas žene k temu, kar nas osrečuje, to pa so v prvi vrsti izbrani drugi ljudje," je dejal.

Po njegovih besedah je v povezavi s tem "v pogojih kapitalizma nastal globalen trend, ki v resnici ponese nekaj tega naokoli". "Ga ne obsojam, ne vidim v njem samo slabega. Cel ta pogon temelji na zelo ukoreninjenih antropoloških postavkah letnega ciklusa in človekove narave, ki želi najti največjo izpolnitev v bližini drugega človeka," meni.

Valentinovo je po njegovi oceni "absolutno lahko intimno". "Ni nujno, da so vsi žrtve stroja, kapitala, ki nastavi svoj lonček človeškim hrepenenjem in prizadevanjem. Res pa je, da nas je teh žrtev dovolj, da se kapital s tem hrani. Mimo tega ne moremo. Tako je s pristnimi človeškimi čustvi v dobi tržno urejenih razmerij," razmišlja.

Ocenjuje sicer, da se je slovenska družba "razmeroma hitro odtujila od impulza v državi iz obdobja od 90. let prejšnjega stoletja do finančne in gospodarske krize, da bomo z bogastvom tudi vsi srečnejši". "Kriza nas je v zadnjem desetletju streznila," je strnil za STA.

Ob meji praznik poznali pred letom 1990

V Sloveniji pred letom 1990 na splošno nismo veliko vedeli o valentinovem in večina nas ni razumela vprašanja iz sicer priljubljene pesmi When I'm sixty four, v kateri Beatli sprašujejo dekle, ali jih bo imelo rado tudi, ko bodo stari 64 let, in ali jim bo tudi tedaj za valentinovo poslalo voščilnico. Bolj pa so ta del pesmi razumeli prebivalci, ki so živeli ob meji z Italijo in Avstrijo, kjer so praznik poznali.

Pribac, ki je rojen v Kopru in je od otroštva gledal tudi italijansko televizijo, se spomni, kako je bilo za valentinovo na italijanski televiziji "vse polno srčkov, rdečih, plastičnih, kovinskih ..." "Valentinovega nisi mogel spregledati," je dejal. "Nisem pa takrat vedel, da si tega niso izmislili Italijani, ampak da je to anglosaksonski praznik, angloameriška pogruntavščina," je dodal. "Leta 1990 pa sem tudi jaz videl, kako zelo globalno sega," je povedal.

Praznik ljubezni je nekaj dvoumnega

Slapšakova pa ocenjuje, da je praznik ljubezni "nekaj zelo dvoumnega". "Takoj namreč vzbudi pomisleke, ki so lahko denimo povezani s krščanskimi omejitvami in omejitvami drugih religij, malomeščansko moralo, razumevanjem ljubezni v posamezni generaciji," meni.

Kot raziskovalka, ki je veliko svojega dela namenila antiki, je opozorila, da so številni antični avtorji pisali o ljubezni. "A večina tudi najboljših piše o simptomih ljubezni, zdravilo zanje pa je spolnost. S tem se vsa obravnava ljubezni konča," je dejala. Ljubezen je po njenem opozorilu šele kasneje, v drugem ali prvem stoletju pred našim štetjem postala tudi čustvena vrednota.

Druga značilnost antičnega razumevanja ljubezni pa je po njenih besedah ta, da je razbremenjena tabujev, ki so se pojavili kasneje. Boginja ljubezni Afrodita denimo kaznuje tiste, ki ne opravljajo svoje dolžnosti. "Tisti, ki ima redne spolne odnose, je za Afrodito hkrati tudi pobožen," je pojasnila. "Atenska antična demokracija je imela svoja pravila, v kateri je bilo popolnoma jasno, da je treba zadovoljiti moško željo. Neurejena moška seksualnost lahko namreč pripelje do zarote zoper demokracijo," je poudarila.

Za STA napisala Polona Šega