Valerija Prevolšek (Media Pool): Služba ali družina? Lahko je oboje!

Valerija je z ekipo sooblikovala strokovno privlačen dogodek za ljudi po Evropi. V prijetnem pogovoru ob kavi sva se dotaknili tudi svežine, s katero si utira poti v poslu, ter večne dileme, ki teži ženske: Služba ali družina?

Story: Že zelo mladi ste prevzeli vajeti Media Poola. Menite, da je prav mladostniški zagon lahko prednost v poslu? Kaj pa izkušnje?

Mislim, da je treba pri tem zadostiti marsikateri komponenti. Na vodstvenem položaju potrebuješ prvenstveno znanje in izkušnje, ki pa jih je seveda mogoče pridobiti, zato mladost ni ovira, če je le glava na mestu. Mladost lahko prinese zagon, nove ideje in na določene trenutke neobremenjenost z ustaljenimi praksami. Mladost zame nikoli ni bila ovira, prej prednost. Težava pa seveda nastane, če mladi ne dobijo priložnosti, da bi se izkazali. Verjamem, da sem sama imela tudi kanček sreče.

Story: Kaj je ključno, kadar se mladi podajajo v poslovni svet?

Sama se nisem nekega dne zbudila in se znašla na mestu direktorice. (smeh) Prav zato je pomembno, da se zavedaš, česa si v danem trenutku sposoben, koliko sebe in svojega časa si pripravljen investirati ter kaj lahko ustvariš v prihodnosti. Ves čas moraš ostati odprte glave ter pripravljen na izzive. Zdi se mi, da so številni mladi na začetku poslovne poti preveč zaletavi, kar seveda v tem svetu ni dobrodošlo. Sčasoma se naučiš, da se je stvari treba lotiti korak za korakom in počasi graditi kariero. Pregovor, da je treba začeti pri temeljih, sicer hiša ne bo stala, tukaj ni odveč.

Story: Zdi se, da bi mladi najraje kar preskočili nekaj korakov.

Seveda, vsi ti nazivi in položaji zvenijo zelo mikavno. Študentje, polni elana, bi kar po končanem študiju zasedli direktorske položaje. V filmih in ustnem izročilu namreč vse skupaj deluje precej kul - super plača, fleksibilen delovnik, svoboda odločanja ..., v realnosti pa je precej drugače. Predvsem velika odgovornost uspešno in pošteno voditi podjetje in ljudi je lahko veliko breme. Morda se tudi premalo zavedamo, da nas šolski sistem pogosto opremi zgolj s faktografskim znanjem in teorijo, praksa pa je pogosto nekaj povsem drugega. Vse življenje se namreč učimo, zato je včasih dobro nabrati tudi nekaj kilometrine. Šele ko enkrat vstopiš v poslovni svet, se ti obelodanijo ovire, na katere prej sploh nisi bil pozoren.

Story: Ženske si šele v zadnjih nekaj desetletjih utirajo pot na visoke položaje. Kako pa se sami kot ženska počutite v tem svetu, ki je bil nekdaj rezerviran le za moške?

Če povem po pravici, o tem kaj preveč niti ne razmišljam. Seveda sem se že znašla v situacijah, kjer se neenakopravnost občuti, vendar pa gredo takšne situacije hitro mimo. Morda zato, ker se ženske na položajih s tem ne ukvarjamo. Je pa res, da se veliko poslovnih dogovorov še vedno sklepa v t. i. boy's clubih, ob pivu, kamor smo ženske redko povabljene. (smeh) Vendar to ne pomeni, da ne gre in da se ne da. Počasi se bo tudi to spremenilo.

Story: Seveda pa ženske komuniciramo vendarle drugače kot moški.

Res je, saj smo si vendarle različni. In prav je tako. Ženski način komunikacije in vodenja je pogosto drugačen, saj odnose gradimo povsem drugače. V managerskem svetu je dolgo vladal predvsem moški način komunikacije, ki so jo morale vsaj v določeni meri poosebiti tudi ženske, če so želele biti uspešne. Vsaj kar se odločnosti, brezkompromisnosti tiče. Dolgo je tudi veljalo, da je služba v poslovnem svetu pred družino. Danes ni več tako. Nič ni narobe, če zaradi bolezni otroka ostaneš doma. Prav tako ni nič narobe, če to stori moški.

Story: Ste bili zaradi spola tekom kariere deležni kakršnihkoli očitkov?

Ne, nihče me tudi ni pokroviteljsko obravnaval. Ljudje, s katerimi sodeluješ, te slej kot prej prepoznajo kot osebnost in te sodijo po poslovnih odločitvah in uspehih, ne po tem, katerega spola si.

Story: Številne ženske si danes zastavljajo vprašanje: Naj si ustvarim uspešno poslovno pot ali je na prvem mestu le družina?

Danes, ko nam tehnologija omogoča, da povsem zabrišemo meje med pisarno in domom, je resnično mogoče uskladiti oboje. Sama sem se zavestno odločila tudi za družino in se svojih odgovornosti ter zadolžitev doma dobro zavedam. (smeh) Ne pravim pa, da je enostavno. Posel vedno posega v družinsko življenje. Ob delu pri projektu, kot je Sempl, še posebej, saj je nekaj mesecev pred dogodkom dela resnično ogromno. Tudi takrat se poskušam posvetiti družini, saj je zame tudi to svojevrstna odklop in sprostitev.

Story: Vas moti, da sem vam kot novinarka postavila to vprašanje, medtem ko ga moškemu sogovorniku ne bi?

Zakaj pa ne?! (smeh) Z moškimi kolegi se na sestankih prav tako pogovarjamo o otrocih, šoli, počitnicah. Vsak izmed nas ima poleg poslovnega tudi zasebno življenje. Ženske smo sicer bolj podvržene usklajevanju obeh svetov, vendar nič ni nemogoče. Še nihče me ni obsojal, če sem morala zaradi hčerine bolezni npr. odpovedati sestanek.

Story: Kako pa je vaša hči vpletena v vaše projekte?

Veliko klicev s prostoročnim telefoniranjem opravim tudi med vožnjo z avtomobilom in doma, radovedna devetletnica pa seveda vleče na ušesa. Prav zato moje sodelavke že dobro pozna po glasu, v nasprotju s sovrstniki pa je že odlično obveščena tudi o tem, kako organizirati dogodek. (smeh) Razume me, predvsem zato, ker si vedno vzamem čas tudi zanjo. Na trenutke se že veseli, da bo konec Sempla, saj se po tem moj urnik nekoliko sprosti.

Story: Torej tudi sami potrebujete nekaj časa le za družino?

Ne le potrebujem, temveč si ga tudi želim. Rada se odpravim na izlet, na kolo, na bele strmine, odprem dobro knjigo. Rada pa se tudi igram, priznam, družabne igre, pojem v avtu in plešem na najnovejše hite ... s hčerko. Takrat vedno najdem otroka v sebi in prav to je moje skrito orožje za spopadanjem s stresom in preobremenjenostjo.

Story: Brez tega lahko človek kaj hitro podleže izčrpanosti. Če se ne motim, bo to tudi ena izmed tem Sempla?

Res je, tako ali drugače bomo to temo vpeljali tudi v program Sempla. Izčrpanost je v naši panogi sodobna epidemija, zato se moramo zavedati, da delo čez meje mogočega ni nujno stopnička naprej, temveč lahko tudi nazaj.

Story: Česa pa se pri letošnji konferenci najbolj veselite?

Uh, Sempla se veselim v celoti. Všeč mi je pozitivno vzdušje, ki vlada na Semplu. Veselim se stisniti roko vsem govorcem. Veselim se britanskega igralca Juliana Rhind-Tutta, ki bo letos prevzel povezovalne niti dogodka. Z njim smo se že dolga leta poskušali uskladiti, vendar nam vse do zdaj ni uspelo. Igralec, ki je igral ob nekaterih največjih hollywoodskih zvezdah, bo pomembno obogatil naš program. Ne glede na to, kako naporna je priprava takega projekta, je uspešno izvedena konferenca velika nagrada za celotno ekipo.

Story: Kako pa se je po vašem mnenju spremenila dimenzija Sempla, odkar ste prevzeli njegove vajeti?

Mislim, da je Sempl zelo lepo zrasel, ne le v veličino, temveč tudi v očeh svetovne javnosti. Danes je Sempl sinonim za kakovost. Vsako leto znova se vprašamo, kaj si želimo doseči in kaj si želimo, da bi obiskovalci odnesli od dogodka. Pri organizaciji smo pozorni tudi na najmanjše podrobnosti. Poslanstvo Sempla pa je predvsem 'uvoz' znanj z vsega sveta v regijo. To nam redno uspeva, čeprav ni lahko. Vsako leto postavimo visoke standarde, ki jih je treba naslednje leto preseči. (smeh)

Story: In na kaj ste po vsem tem času najbolj ponosni?

Morda se bo slišalo prežvečeno, vendar sem izjemno ponosna na svojo ekipo. Tako obsežen projekt ni mačji kašelj. Vsi smo pod stresom, večini je Sempl 'popoldanski' projekt, ki ga delamo ob redni službi. Združiti toliko različnih posameznikov pri enem projektu, ki se čutijo ne le kot del ekipe, ampak kot del zgodbe Sempl, je res svojevrsten čar. Ponosna sem tudi, da imam po toliko letih Sempl še vedno izjemno rada in da kljub številnim neprespanim nočem v dogodku še vedno vsako leto najdem izziv. Dodaten elan in motivacijo dajejo tudi zadovoljni udeleženci, ki se vsako leto znova vračajo. Številni se prijavijo, še preden so znani govorci, kar pomeni, da nam zaupajo.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ