Vas zanima tradicionalna prekmurska kuhinja? Potem je knjiga o tej temi kot nalašč za vas!

Majhne skrivnosti mam, tet in babic, ki se skozi generacije izgubljajo ali pozabljajo, prenašamo novim generacijam, hkrati pa opozarjamo na raznolikost sestavin, ko so pridelane v regiji. Sušenje, dimljenje, kvašenje, priprava masla, peka domačega kruha, vlečenje testa za zavitek (retaš), so zgolj nekateri postopki, na katere prevečkrat pozabljamo, ker je možno v trgovinah dobite že pripravljene ali polpripravljene jedi. Tako kot pri vseh dobrih kuhinjah je tudi osnova prekmurske kuhinje pristna kmečka kuharija, ki sledi ritmu narave in kot pravimo, tisto, kar vidimo skozi okno na drevesu, vrtu, njivi ali gozdu naj bo prisotno tudi na krožniku.

Knjiga je namenjena tako profesionalnim kuharjem kot za vsakdanjo gospodinjsko uporabo. Besedilo in recepte dopolnjujejo fotografije, ki ne le ilustrirajo recept ampak predstavljajo tudi regijo ali veščine, ki so potrebne za pripravo posamezne jedi.

Delo obsega 160 strani, v njej pa so predstavljeni tradicionalni postopki na način, ki je zanimiv tudi mlajši populaciji, ki bo v prihodnosti ohranjala Prekmursko kuhinjo. Konceptualno in glede na način vizualne predstavitve je knjiga novost v slovenskem prostoru, kot tudi osvežitev v tem segmentu v širšem evropskem prostoru. Recepte so preizkusili nekateri najboljši mladi kuharji v Sloveniji, kot tudi gospodinje in prijatelji. Sicer pa je knjiga izla v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku (vsaka izdaja posebej).

Kako se je porodila zamisel o taki knjigi?

Tradicionalna prekmurska kuharica je nastala z željo, da se tradicionalni recepti, ki so prisotni ali so bili prisotni v vsakdanjem življenju prebivalcev Prekmurja ohranijo in hkrati prenesejo na nove generacije. V večini primerov recepti ostanejo, pozabijo pa se postopki oziroma majhne podrobnosti, ki so v postopkih pomembne, zato vsebuje knjiga tudi postopke, ki so ključni za pripravo jedi. Hkrati s tem so jedi predstavljene v nekem kontekstu, bodisi navadi, ki je v Prekmurju prisotna, ali povezane z naravnimi danostmi in tradicijo, ki je pogojevala nastanek jedi. Knjiga je tako dokument pokrajine, v kateri se te jedi predstavljajo.

Koncept

Ker je knjiga namenjena mladi populaciji oziroma prenosu znanja in tradicije med generacijami, je tudi vizualni del prirejen tej ideji. Tako v njej niso zgolj fotografije jedi, ampak je predstavljeno tudi širše okolje in v nekaterih primerih še veščine, ki so pomembne za izdelavo jedi. Tako je ob vrtanku (pletenici) v vizualnem delu pokazano pletenje las, kar je enaka veščina, ki jo potrebujemo za pletenje testa.

Tako kot se ljudje za različne priložnosti različno oblečejo, so tudi pri jedeh v knjigi dodani kostumi, ki jih je posebej za to knjigo naredila modna oblikovalka Štefka Radič. S tem dobiva knjiga tudi nove možnosti branja, saj slika ni samo ilustracija besedila, ampak dajeta slika in besedilo neko skupno, novo kompleksnejšo celoto. Od fortuja (predpasnika) do olstika (kravate), pomeni, da knjiga združuje tako kmečke, kot (malo)meščanske jedi v dobrem pomenu te besede. To ni enciklopedična izdaja, je zgolj pregled gastronomije v regiji, tako da imajo tudi jedi iz gozda, travnika, njive, reke, jezera nek pregled tega, kar imenujemo prekmurska kuhinja.

Avtor Matej Fišer je izpostavil: "Namen projekta je bil pripraviti kuharsko knjigo, kot si jo želim brati sam in kot jo želijo brati moji prijatelji. Zaradi tega je knjiga nastala na nekoliko drugačen način kot ponavadi verjetno nastajajo tovrstne kuharske knjige. Brez pritiska kalkulacije in brez pritiska zniževanja kakovosti."

V knjigi so zbrani tipični recepti iz regije, ki ima svoj kulturno zgodovinski spomin na presečišču kuhinje nekdanje Avstro - ogrske monarhije, panonske nižine, podonavske kuhinje in kuhinje Balkana. Prekmurje spada skupaj z Burgenlandom, Porabjem in Medžimurjem med štiri pozabljene regije svojih držav. Kot nek mejni del, ki pa v zadnjem času zaradi neokrnjenosti narave dobivajo na atraktivnosti predvsem med tistimi posamezniki, ki iščejo neodkrite kotičke.

 Veliko teh jedi v svoji osnovni obliki najdemo tudi v drugih regijah bivše monarhije, vendar imajo tam mogoče svojo različico, ki je drugačna po okusu, v pripravi ali nekaterih sestavinah. Prav te potankosti in povezava s surovinami, ki so prisotne v regiji jim daje svojo unikatnosti. Zaradi konteksta v katerega so recepti postavljeni so mogoče tudi te različice v okusu nekoliko bolj razumljive tistim, ki niso odraščali v regiji.

Poudarek tudi na vizualnem prikazu

Vizualni del knjige je prav tako narejen s ciljem, da je približan novim generacijam. Zaradi tega je avtor ubral pristop, kjer slika ni zgolj ilustracija recepta oziroma jedi kot naj bi bila na koncu videti, ampak se slika in besedilo pomensko dopolnjujeta in skupaj tvorita neko novo kakovost kot bi jo vsaka posebej.

Tako kot tekstualni del, lahko tudi vizualni del knjige beremo na različnih pomenskih ravneh, ter nam s tem omogoča nova odkritja. Na eni strani imamo Alice v Čudežni deželi, ki je skozi zajčjo luknjo padla v deželo Prekmurje in s z njim srečuje v vsej svoji nenavadnosti. Tako srečamo lepo oblečeno mestno dekle, nekoga iz mesta, ki pride na kmetijo in odkrije žive živali na kmetiji. Na drug strani imamo mestno podobo, dekleta iz Sobote, ki tudi v majhnem mestu lahko živi v skladu z globalnimi pop kulturnimi trendi, tukaj nekoliko aludiramo na "jamesdeanovsko" podobo »upornikov brez razlogov«.

Tretji pogled je pogled nekoga, ki pride v stik s pridelki, ki jih lahko vzame v roko tam, kjer zrastejo in jih ni potrebno prinesti iz trgovine. Lomljenje jajc, lupljenje krompirja (tudi če se malenkostno nepozornosti malo urežemo v prst in ga je potrebno oviti), hoja po ajdovem polju, okus pravega medu, okus domačih jabolk in solze po domači čebuli ali hrenu so zgolj indici, opozorila, da imajo jedi svojo predzgodbo v živilih, ki jih šele s pomočjo posameznikovih rok spremenimo v okusne jedi.

Vse tri zgodbe se srečajo pri sestavljanju jedi, mesenje testa, ki predstavlja spreminjanje sestavin v jed. Za to so potrebne veščine. In na v vizualnem delu opozarja tudi na veščine.

Naslednja raven branja je nek hommage prekmurskim slikarjem. Knjigo odpirajo s sliko polja pred dežjem, kar je neke vrste re-kreacija slike prvega akademsko izobraženega prekmurskega slikarja Ludvika Vrečiča, ki simbolizira življenje med zemljo, ravnico in nebom, ki je za prekmurskega človeka neka streha, kjer se konča pogled.

Zadnje poglavje odpiramo z re-kreacijo slike »Jutro« enega najboljših sodobnih slikarjev iz Prekmurja, Mirka Rajnarja, pokrajine v meglicah ko se nebo, vegetacija in zemlja dobesedno zlivajo in skozi mehke prehode tvorijo celoto tega bivanja. Obe podobi lahko še danes v živo doživijo prebivalci Prekmurja, čeprav je med enim in drugim delom več kot šestdeset let razlike. To, kar sta videla in čutila umetnika takrat, ko sta svoji deli ustvarjala, lahko tudi naključni obiskovalec Prekmurja vidi danes. Obe fotografiji v knjigi sta kadrirani v klasičnem - lahko bi rekli Henri Cartier Bressonovskem zlatem rezu -, ki vnaša v pogled na pokrajino nek naravni red, vendar je pomembno, da izberemo pravilen zorni kot in čas gledanja. Bressonovski »decisive moment«, bi lahko rekli.

O avtorju:

MATEJ FIŠER 1. 4. 1974

Avtor besedila, receptov in fotografij. Obiskoval srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, smer fotografija, nato pa študiral komunikologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kot stalni sodelavec za marketing in razvoj izdelkov sodeluje s sistemom živilski podjetij Skupina Panvita in nekaterimi drugimi. Fotografije in besedila objavil v vseh večjih slovenskih medijih, kot tudi v nekaterih tujih npr. Wall Street Journal London. Povezovanje besedila in fotografije v novo celoto in ustvarjanje novega je avtorjev raison d'etre. Trenutno tudi redni kolumnist časopisa Slovenske novice in občasni kolumnist tednika Vestnik.

Profesionalno se ukvarja tudi s fotografijo hrane, občasno svoja dela tudi razstavlja.

Novo na Metroplay: Urška Klakočar Zupančič I Drzna in drugačna prva dama parlamenta, ki jezdi s pogumom in strastjo