Vasilij Žbogar: Mama je ena sama

Vasilij Žbogar: Mama je ena sama (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
12. 8. 2016

Pridružili smo se kolonam vozil, ki v vročih mesecih romajo na obalo. Sončno torkovo dopoldne smo tako preživeli v družbi jadralca Vasilija Žbogarja in njegove mame Dragice, ki smo ju ujeli kar v izolski marini. Naš srebrni olimpijec nam je ob tem zaupal, da je bila mama vseskozi močno prisotna v njegovem življenju, njeno pomoč pa ceni tudi zdaj, medtem pa je Dragica spregovorila o vseh dolgih neprespanih nočeh in kuharskih mojstrovinah, ki nastajajo v njeni kuhinji.

Story: Vasilij, z leti ste si ustvarili družino, kljub temu pa ste na starše in brata še vedno močno navezani.

Vasilij: Zelo, saj smo izredno tradicionalna družina. Kadar imamo čas, se radi skupaj usedemo za jedilno mizo in poklepetamo. Starši so že v najini mladosti sprejeli dobro odločitev in naju spodbudili k selitvi od doma, samostojnosti. Saj veste, da je pod isto streho precej več konfliktov. Že tako je s starši včasih težko, da pa moraš prav dolgo z njimi živeti pod isto streho ... no, to zagotovo ne pripomore k boljšim odnosom. Ker smo vsi zelo zasedeni, so naši skupni trenutki še toliko bolj dragoceni. Skupni čas izkoristimo za druženje v našem vinogradu, družimo pa se tudi na morskih počitnicah. Priložnosti za druženje je veliko.

Dragica: Seveda, skorajda malo preveč. (smeh)

Story: V vseh teh letih ste Vasiliju dajali vso podporo, ki jo je pri športu potreboval. Ste tudi sami kdaj kaj trenirali, glede na to, da tako dobro razumete razmere športnikov?

Dragica: Nikoli se nisem ukvarjala s športom, zato Vasilija še toliko bolj občudujem. Vidim, da se trudi, zato mu želim pomagati po svojih najboljših močeh. Zdaj morda malo manj, saj ga močno podpira tudi žena.

Vasilij: Mama je v mojem športu vedno prisotna in vidi stvari, ki jih malokdo vidi pri športu. Vse odsotnosti, trud in delo. Poleg tega mi vodi tudi finance in računovodstvo. Slovenija je majhna država in sredstva, namenjena jadranju, so zato majhna, medtem ko je birokracije ogromno. Težko bi mi uspelo, če bi moral plačevati še za to.

Story: Finančna sredstva jadralcem povzročajo nemalo težav. Kaj to pomeni za vas?

Vasilij: Recimo, da z bratom razmišljava, ali imava dovolj denarja, da greva ven jest, ali si morava spet skuhati sama. Jeva štirikrat na dan in ne moreva si privoščiti luksuza kot nekateri drugi narodi, pri katerih je jadralstvo finančno dobro podprto. Preračunavava dneve in obroke. V Italiji teh težav nimajo, saj bivajo v hotelih in jedo v restavracijah.

Story: Kako živi so spomini na prve Vasilijeve jadralske korake? Ste že takrat vedeli, kako uspešen bo nekoč postal?

Dragica: Sprva se mi je zdelo lepo, da se je ukvarjal s športom. Imel je namreč ogromno energije. Zaradi bližine morja in po očetovem zgledu se je nato odločil za jadranje. Seveda pa si niti v sanjah nisem predstavljala, da bo postal tako uspešen in bo prejemal medalje.

Vasilij: Tudi jaz nisem pričakoval tega. Na začetku smo z jadranjem v slovenskem prostoru prebijali led, saj je zapostavljen v primerjavi z nacionalnimi športi. Rezultat mi nikoli ni bil pomemben, želel sem le biti čim boljši in premagovati druge. Rezultati so le posledica dela.

Story: Vas je bilo v tem času tudi kdaj strah?

Vasilij: No, kar povej jim, kolikokrat zaradi strahu nisi spala.

Dragica: Jah, kaj pa vem. (smeh) Normalno, da si obremenjen zaradi slabega vremena in morja. Najbolj so me skrbele poti. Ko je končal štiridnevno tekmovanje, je barko naložil na avto in vso noč vozil domov, takrat sem bila najbolj jezna nanj. Tisto noč nisem zatisnila očesa.

Story: Pravijo, da so otroci zrcalo svojih staršev. V čem pa sta si vidva najbolj podobna?

Vasilij: Oba sva zelo aktivna. Moja mami se kljub upokojitvi rada uči nove stvari in spoznava nove dejavnosti. Oba sva zelo dobra v učenju tujih jezikov. Včeraj je naredila 12 tisoč korakov in po tem me je poklicala ter vprašala, ali lahko spije kozarec vina. (smeh)

Dragica: Ne moreva biti pri miru. Če nič ne delava, nama je dolgčas. Sva pa tudi trmasta in delavna.

Story: Je zaradi trme kdaj prišlo do nesoglasij tudi v mladostniških letih?

Dragica: Ah, niti ne. Vasilij je bil zelo živahen otrok, čeprav je šola kar šla.

Vasilij: (smeh) Šola mi ni bila prav po godu. Ni se mi dalo učiti, medtem ko sem na fakulteti imel odlično povprečje. Stvari, ki so me zanimale, so mi vedno šle dobro od rok.

Story: Mame nas spremljajo vse od plenic. Kako pa se je skozi leta spremenil vajin odnos?

Dragica: V bistvu se ni veliko spremenilo. Morda v zadnjih letih ni v ospredju Vasilij, temveč vnuk Talin. Vsa pozornost je tako usmerjena nanj.

Story: Dragica, torej Talina razvajate ali pa ste bolj stroga babica?

Dragica: Ja! Babice smo zato, da jih razvajamo. Vnuček je zelo rad z nama, saj sva velika prijatelja.

Vasilij: Seveda, mama Talina vestno razvaja. Kadar k nam na obisk pridejo otroci, pride mama do mene in mi reče: "Glej, kako priden je naš in kakšni razbojniki so drugi otroci." Pa ji povem, da je naš najbolj divji od vseh, in ona mi odgovori: "Ja, pa je naš!" (smeh) Naj ga razvaja, tako je prav!

Story: Nekoč ste dejali, da je mama vaša velika navijačica, vendar jo ob koncu dneva najbolj skrbi, če ste lačni ali pa vas zebe.

Vasilij: Seveda. Ko se slišiva, je ne zanima toliko rezultat, čeprav redno spremlja moje tekme. Zanjo je vsak rezultat dober. Po končani regati pa jo zanima, ali sem dovolj oblečen in ali sem slučajno lačen. To jo dejansko zanima, rezultat je le igra.

Story: Bi lahko rekli, da je mamina kuhinja daleč najboljša? Katera njena jed vas najbolj navduši?

Vasilij: Uh, zadnje čase kuha izvrstno. Obožujem njene kapesante v pečici in odličen tiramisu.

Dragica: Vasilij rad je prav vse, jaz pa se potrudim, da skuham kaj dobrega. Velikokrat smo kuhali tudi njoke s škampi. Na internetu najdem recepte in ustvarjam v kuhinji, predvsem rada kuham pozimi, ko imam čas. Poleti pa se mi ne da prav preveč.

Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Helena Kermelj

Priporočamo