Ali človek ima dušo? Tega ne vem. Tega ne ve nihče. Prepričan pa sem, da pod najglobljo plastjo razuma tli nekaj, česar se ne da ubesediti in zaobjeti, še manj razložiti. Vendar je tam, zagotovo.
Nekaj, zaradi česar je sonce na modrem nebu več kot zgolj krogla eksplodirajočih plinov skozi prizmo kisikove atmosfere. Nekaj, čemur šumeče drevo pomeni več kot le brezčutno rastlino in morje več kot le gmoto slane vode. Nekaj, kar v jasni noči zre v zvezde in si domišlja, da v daljavi sliši že skoraj pozabljeni klic. Nekaj, zaradi česar je vsega več, kot bi moralo biti.
Premajhno je, da bi lahko videl, in mnogo preveliko, da bi se lahko skrilo. Poskušaj razložiti in v istem trenutku ti bo izpuhtelo med hlastajočimi prsti. Poskusi vkleniti v železne okove verskih dogem in sprhutalo bo v višave, ki jih ne moreš niti slutiti. Poskusi zbežati, se zakopati v cinizem in posmeh, zanikati in norčevati in zbežal boš od upanja, se norčeval iz sebe. Kriči in preglasilo te bo z najbolj strašno kletvijo. Sprašuj in v odgovor boš dobil laži. Vse, kar lahko storiš, je, da se prepustiš. In čutiš, karkoli. Toplino ustnic na ustnicah, grenkobo solze ob grobu, otroško ročico v svoji, božanje dežja na licih. Grenkobo poraza, slast zmage. Samoto izgube, krhko polnost pridobitve. Tišino pod hrupom. In pod njo sebe in trenutek svojega življenja.
Ni pomembno, ali je resnično ali ne, ali je privid, izmišljotina ali dejstvo. Niti ni pomembno, ali umre z nami ali ne. Pomembno je, da pomaga. Karkoli pomaga, je dobro. Dokler daje človeku dostojanstvo in milost, dokler posvečuje naša dejanja nad raven samoohranitvenega plesa histeričnih genov in nas bogati z neizmerljivo plemenitostjo, je to vse, kar šteje. Ne vem, ali človek ima dušo. Vem pa, da ima duša njega, če to hoče ali ne.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču