Danes je zame pomemben dan. Po enem letu zategovanja pasu je končno napočil čas, ko sem napraskal dovolj, da se registriram kot samostojni podjetnik. In sem si oblekel ta boljšo majico in ne ravno šmirasto jakno, obul čevlje, ki so po moji (neverodostojni) sodbi še kar športno elegantni in šel na AJPES.
Ko sem se že čez slabih par minut vračal, sem navrgel vratarju: »Prišel kot revež, odšel kot direktor.« Prijazno se je zarežal. Verjetno je videl že nešteto takšnih.
Pa saj nas tudi ni dosti manj. Lani je bilo v državi že skoraj sto tisoč samostojnih podjetnikov. In še bonus statistika – vsak tretji naj bi živel pod pragom revščine. Ampak kaj češ, to je cena napredka. Ko smo šli v tranzicijo, so bili samostojni podjetniki tisti brkati strici s črnimi rokami, ki so imeli v delavnici obešene koledarje Samanthe Fox.
Danes so samostojni 'podjetniki' predvsem mladi in ljudje v najbolj ustvarjalnih letih (ahem), ki drugače ne morejo dobiti dela in ki jih mati država izrinja iz evidence brezposelnih – za uslugo pa jim reže kožo s hrbta v obliki neživljenjsko visokih davščin in prispevkov. Ko smo šli v tranzicijo, je bilo rečeno, da bomo izšli v balkansko Švico – prišli pa smo v dobo prekarcev. V kateri so redni šihti še redkejši od poštenih politikov in nadarjenih estradnikov - skratka, v domeni mitologije.
Toda nisem nehvaležen. Zame je velik napredek, da sem prišel v položaj, ko sem le lahko odprl lastni 'espe'. Hočem reči le, da me ob vseh teh preizkušnjah, ki mi jih namenja sistem, malo stiska pri srcu. Čudno bi bilo, če me ne bi. Vem pa, da sem še iz vsake preizkušnje potegnil nekaj dobrega – pa bom tudi iz te. Ne nazadnje je bistvo osebnostne rasti prav v soočanju z lastnimi strahovi. Le včasih si zaželim, da bi jih bilo malo manj.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču