Vasja Jager (Janina kolumna): Najemnik

Vir: Jana
30. 11. 2016

Pred nekaj dnevi sem se (do)končno preselil iz Ljubljane; v mestu sem bil preživel skoraj polovico svojega življenja.

Pospravil sem kramo, najel kombi, zadegal kužona na sedež in se odpeljal. Za seboj nisem pustil nobenih spominov in nobenih obžalovanj; ničesar razen prijateljev, h katerim se bom rad vračal. Med njimi pripada posebno mesto lastnikoma garsonjere, v kateri sem prebival.

Niti v sanjah si nisem mislil, da bo tako. Kajti nikoli ju nisem spustil tako blizu, kot sta si morda želela; kot najemnik sem bil tih, samotarski in nemalokrat tudi hladen. Nekaj malega je bila kriva želja po zasebnosti, ki je nisem nikoli imel. A še precej bolj me je mučilo dejstvo, da pri svojih letih živim v tuji hiši in da si ne morem ustvariti ničesar - najsi sem se še tako pehal, ni bilo dovolj; banka je rekla, denar ali življenje. Življenje je reklo, denarja ni. Čutil sem se prevaranega: spoznal sem, da neodvisnost, po kateri sem končno zahrepenel, kot se za odraslega človeka spodobi, ni zgolj stvar izbire, temveč tudi družbe. Ki je mojo generacijo žrtvovala v imenu prehoda in nas naredila za večne najemnike. Krivica me je zagrenila in odtujila od ljudi, ki sta si v nekih drugih časih pošteno zgradila svoj dom in poskrbela za mirno starost.

Toda s svojo toplino sta mi na koncu pomagala, da sem razumel. Ko sem jima končno povedal, da sem po vseh letih tavanja tudi jaz našel dom (Maribor!), sta skoraj zajokala od veselja. In to zaradi mene, človeka, ki sem ju včasih komajda pozdravil in ki sem se umikal pred njima, kakor da sta kužna. Pa se je izkazalo, da sta ves čas navijala zame. Postavila sta me na laž – in zato ju imam danes iz srca rad; ko soljudje izničijo moj cinizem, nimam druge izbire, kakor da sem srečen. In tako sem izgubil najemodajalca in našel prijatelja. Z družbo pa še nisem opravil.