Nekako deset let bo, odkar nimam televizije. Preprosto ne zdržim za ekranom.
Ob vsej poplavi parol, jošk in krvi mi postane slabo. Kakor če bi me posiljevali naravnost skozi srce. Razlika med resničnostjo, ki jo živim, in iluzijo plehkega, vulgarnega in krvoločnega sveta, ki vdira vame, je prevelika. Resničnost nima zveze s tem, kar prikazuje ekran. Postali smo družba praznega spektakla, ki ga režirajo medijska trobila, pozerski politiki, marketinški strokovnjaki in razni guruji za odnose z javnostmi. Smo kakor tisti nesrečni Indijanci, ki so pred stoletji prodali kolonistom ves Manhattan v zameno za prgišče pisanih steklenih biserov. Kajti to je vse, kar dobimo - ničvreden prebarvan kič, ki nam ga mašinerija ponuja v zameno za izkušnjo življenja. Namesto da bi čutili resničnost, se drogiramo z nekakšnimi 'resničnostnimi' šovi. Namesto da bi negovali ljubezen, se vzburjamo ob retuširanih podobah grotesknih parodij človeškega telesa. Namesto da bi negovali umetnost in vrlino, se navdušujemo ob 'talentu' pozornosti željnih psiholoških pohabljencev. Namesto da bi sprejemali sočloveka in se odprli svetu, se prestrašeni in polni predsodkov do drugačnosti hulimo naokoli s pogledi, uprtimi v tla. Namesto da bi terjali argumente, se bašemo z lažmi.
Mojega sveta ni moč stlačiti v televizijski ekran. Moj svet je trden in je pristen, okruten in milosten obenem; premore resnice, ki jih ni moč zanikati, in občutke, pred katerimi se ne da pobegniti. Je svet upa, ne pa brezupa; lepote, ne pa cinizma; smisla, in ne iluzij; izzivov, ne pa umikov. In to je tudi tvoj svet. Ne reci mi, da ne čutiš. Ne reci mi, da nisi že davno spregledal skozi iluzije. In ne reci mi, da jim ne želiš zabrisati vseh tistih ničvrednih pisanih biserov nazaj v obraz.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču