Morda največji vir naših frustracij in naše sreče je družina. V njej lahko najdeš bodisi zavetje pred najbolj ledenim vetrom bodisi prepad, ki poraja tvoje viharje. Že z eno samo besedo te lahko prekolne v večno tavanje ali pa odreši demonov. Če jo izgubiš, izgubiš sebe; če je ne, jo moraš nekoč neizogibno zavreči, da jo lahko spet najdeš. Težava pa je, da nihče ne ve, kaj družina sploh je.
Kajti vsekakor ni nekaj, kar bi lahko opisali - treba jo je živeti. Ni nekaj, kar bi lahko predpisali - ker nima zapovedi. In ni nekaj, kar bi lahko razumeli – ker temelji na čustvih, ne razumu. Družina je primarna vez med ljudmi, ki se ljubijo, spoštujejo in sprejemajo takšni, kot so. Kot taka je sama po sebi najbolj naravna stvar na svetu in je najtežja stvar na svetu. Kajti človek je danes skoraj povsem odtujen od svojega bistva in s tem od čutenja. Tako starši kot otroci smo zaviti v plasti pričakovanj, mnenj in dogem, pod katerimi skrivamo prestrašena srca; slutimo, da je življenje po predpisih, ki so nam bili vcepljeni, nemogoče, vendar pripisujemo krivdo sebi. In čakamo na drugo stran, da nas bo s svojo ljubeznijo odvezala te krivde. Ter čakamo do konca. Videl sem ljudi, ki so komaj na smrtnih posteljah z zadnjim dihom izprosili in podelili odpuščanje; da so se otresli grenkobe in lažnega ponosa, so se morali otresti življenja.
Predvsem pa sem videl ljudi, ki so se nehali čakati in ki so si prišli naproti. Ter si odpustili, da so zgolj ljudje. Če sem kadarkoli bil priča čudežu, je moralo biti tedaj; kar je bilo mrtvo, se je obraslo; kar je bilo neizpeto, je končno pelo. Videl sem družino in srečen sem, da jo lahko živim – takšen kot sem, s takšnimi, kot so.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču