Ko sem pred meseci zapuščal dobro plačano novinarsko službo, sem po tihem upal, da se mi bo pri udejanjanju alternativ sedanjemu stanju pridružil še kdo. Ne nazadnje je država polna gorečnežev, ki se tolčejo po prsih in vpijejo o krivicah, ki da jih povzroča tiranski sistem. Mislil sem si, gotovo nisem edini, ki ne more več tako dalje. Pa sem se pognal iz cone udobja in se drl na juriš. Ter obstal sam na čistini.
V Sloveniji je nebroj ljudi, ki so dobri po srcu. Popravek – pravzaprav smo vsi dobri po srcu. Ni pa dosti takih, ki bi upali biti dobri v dejanjih – vsaj ne, ko gre za sočloveka. Ko gre za lastno rit, pa bo vsakdo klical na okope. Pesniki bodo pisali srce parajoče elegije, zakaj ne morejo do lastniškega stanovanja v središču Ljubljane, in protestirali proti podražitvi piva pri Petkovšku. Salonski levičarji bodo obljubljali boj do zadnje krvi za legalizacijo marihuane – striktno v medicinske namene, se ve. Novinarji bodo pošiljali načelne protestne izjave o cenzuri in teptanju etičnih standardov. To pa bo tudi vse. Pri čemer slovenski družbi in ljudem na dnu tovrstno kokodakanje pomaga ravno toliko, kot so stoletja prej ogorčeni protesti napudrancev po pariških in londonskih kavarnah pomagali Indijancem ob srečanju z evropskim jeklom in smodnikom.
Če človek ne udejanji dobrega, ki je v srcu, dela nič. In delati nič – razen jamranja – je enako kot delati zlo, je zapisal angleški filozof John Stuart Mill. Živeti dobro življenje pomeni tudi zapustiti topli špampet, iti v jarke, se umazati, kdaj pa kdaj ne uspeti plačati položnic, se raniti in pasti – pa spet vstati in potem napasti; pomeni živeti spremembo in poravnati ceno zanjo. Pri čemer pomaga, če si že v otroških letih kdaj imel žulj na roki, rubežnika pred vrati in koleno v blatu.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču