Pred nekaj dnevi sem pospravljal bajto (resnična zgodba) in naletel na kupe starih fotografij. Dejanskih fotografij, takih, kot so bile včasih – nerodne in pristne, živih barv, z madeži razpacanega sonca in ljudmi v čudnih oblačilih in z rdečimi očmi.
Živimi ljudmi. Med njimi sem zagledal fanta, ki sem ga nekoč poznal; oblečen je bil v pisane vrečaste cunje in sprane kavbojke, svetle kratke lase je imel in nerodno je mežikal v objektiv. Dolgo sva zrla drug v drugega. Spomnil sem se. Z dlanjo sem šel prek papirja in slika me je vprašala – kaj se mi je zgodilo?
Na neki točki izgubimo radost in ta točka se danes – zmotno – imenuje odraščanje. V zameno za odgovore se odrečemo iskanju, v zameno za varnost se obložimo z uporabnim znanjem in odvržemo domišljijo. Nič več ne rišemo pisanih krompirjastih ljudi s štirimi rokami, nič več ne pojemo in plešemo, kot da smo sami na svetu; odložimo igrače, stripe, svinčnike in knjige, zapremo pokrov klavirja, pospravimo žogo. C. G. Jung je proces imenoval odmiranje duše; iskra začne ugašati, in ko ugasne, se lahko pridružimo množici. Raziskovalec postane proizvajalec, edinstveni postane enak: postanemo roboti, programirani s tujim znanjem in tujimi cilji, preračunljivi in cinični. Namesto z lepoto se hranimo s stvarmi, dokler se ne spremenimo vanje. Namesto življenja dobimo kariero. Neizogibno je.
Tako sem odgovoril fantu na sliki. Zavpil je nazaj, da sem ga pozabil; zrl sem v sliko in nekaj v meni se je zdramilo. Tedaj sem spoznal, da nekje globoko v sebi še premorem dušo in da je ista kot pri otroku s fotografije. In če jo premorem, jo lahko spet najdem. Odrešitev, po katerih hrepenim, obstaja le na poti vase; dovolj so že drobne geste in prijazne besede, ki spet vzbujajo radost – tako v meni kot v ljudeh okoli mene. Kot so jo nekoč. Ne smem pozabiti, nikoli več.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču