Vasja Jager (Janina kolumna) o spominih iz otroštva

Vasja Jager (Janina kolumna) o spominih iz otroštva (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
3. 2. 2017

Kot otrok sem rad slonel na oknu svoje sobe v tretjem nadstropju škatlastega bloka v malem podeželskem mestecu in zrl v daljavo. V drobne hiše in zaplato gozda za njimi in v griče, ki so zapirali obzorje. Sanjaril sem o svetu na drugi strani, neskončnem svetu in njegovih čudesih. O cestah, ki vodijo v velika mesta. O mestih, v katerih živijo učeni in bogati ljudje. O svobodi.

Mislim, da so enako počeli vsi drugi otroci, ki so rasli v tistem bloku. Mislim tudi, da nihče od nas že od začetka ni imel prav dosti možnosti. Če bi nas vprašali tedaj, bi vam sicer vsi rekli, da imamo krasna otroštva in da smo srečni. Verjetno smo tudi bili, vsaj večino časa. Toda tisti blok je imel svoje skrivnosti, ki jih takrat nismo mogli razumeti; vsake toliko jih je razkril obisk policistov na vratih katerega od stanovanj. Ali pa rubežnikov. Ali pa rešilca. Nekaj časa smo govorili o tem, potem pa pozabili. In se spet zazrli v daljavo. V svet. Verjetno je sčasoma prav vsak od nas želel samo steči, kolikor ga nesejo noge – in kakor daleč bi pač prišel. To smo tudi storili; dva sva prišla do Ljubljane, eden jo je žgal do Filipinov, tretji do Mehike, četrti do Anglije, nekaj pa samo do Celja. Ni bilo pomembno. Ubežal ni nihče. Tisti blok in vse, kar je zažrto v njegove stene, je ostalo v nas. Svet ni bil zadosti velik, nikoli ni.

Zadnje dni veliko razmišljam o tem. Že pred časom sem se bil ustavil; namesto nekam v daljavo sem se zazrl vase in odkril svobodo. Ne takšno, po kateri sem otroško hrepenel – pa vendarle, nekaj je. Želim si, da bilo tudi z drugimi podobno; upam, da je. Krasni otroci so bili, polni sanj. Kjerkoli že so, upam da niso več ujeti med stene tistega škatlastega bloka, na oknih, ki gledajo proti obzorju.

Priporočamo