Vasja Jager (Janina kolumna) o starših in otrocih

Vasja Jager (Janina kolumna) o starših in otrocih (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Jana
27. 2. 2017

Čeprav sam še nimam otrok, se mi je že posvetilo, da je ni bolj zahtevne reči, kot biti starš. Še posebej v današnjem času. Stvari se spreminjajo z bliskovito hitrostjo in z muko pridobljene izkušnje iz preteklosti so neuporabne. Otroci odraščajo prej in hitreje kot kadarkoli – in skoraj nemogoče jim je slediti.

Tako med današnjimi starši in njihovimi potomci neizogibno zija prepad. Kajti starš je sam po sebi le otrok nekega drugega časa z neko drugo logiko, ki je bila takrat edina smiselna. Otrok pa je zasidran v sodobnost, ki gnana od velikih znanstvenih spoznanj, družbenih pretresov in tehnoloških prebojev neusmiljeno drvi dalje. Staro znanje in socializacijske dogme prejšnjih generacij so zato danes pri vzgoji v veliki meri neuporabni. Tako se dogaja, da starši še sami ne zmorejo slediti hektičnim spremembam; v očeh se jim zrcali strah pred neznanim in njihovi nasveti se naraščaju zdijo povsem brezvezni. Zato tudi kaže vse manj spoštovanja do teh avtoritet, saj jih doživlja kot vsiljene, toge in predvsem – ničvredne. Posledica je grozovita krivda, ki jo občutita obe strani – starš zaradi hromeče nemoči, otrok zaradi lastne domnevne krutosti, oba skupaj pa zaradi podhranjenosti temeljnega človeškega odnosa, ki določa njuni življenji.

A četudi še ne vem, kako je biti starš, vem, kaj pomeni biti otrok. In prepričan sem, da se prepad lahko premosti, ne glede na manični tempo oddaljevanja obeh bregov časa. Dovolj je, da obe strani sem in tja izstopita iz svojih predpisanih vlog in si s spoštovanjem prisluhneta – kot človek človeku. Starš naj odvrže (itak prozorno) masko nezmotljivosti in neranljivosti, otrok pa naj del svojih razočaranj prenese na družbo in njene krivice. Sicer bo tako enega kot drugega razžrla krivda neizpolnjenih pričakovanj.