Ko odprem časopis ali prižgem televizijo, me takoj napadejo zgodbe o pošastnih rečeh, ki si jih počnejo ljudje po vsem svetu. Od povsod šprica kri, sonce zakriva dim eksplozij in fanatiki rožljajo z orožjem in kličejo sodni dan.
Pa pomislim, saj ni nikjer več varno; saj je vse znorelo. Včasih me prime, da bi se samo zvil v kepo in čakal, da bo končno usekalo tudi po meni. Potem pa desetkrat globoko vdihnem in se spravim k pameti.
V resnici svet ni vedno bolj zmešan, temveč kvečjemu nasprotno. Če ne verjamete meni, verjemite tistim, ki proučujejo te zadeve – na primer britanskemu zgodovinarju Ianu Morrisu, ki je dognal, da je okoli leta 1.250 nasilna smrt doletela približno vsakega stotega Evropejca; leta 1950 je to veljalo le še za 0,033 odstotka ljudi. Nasilja torej ni vedno več – le zdi se nam, da ga je. Finta je namreč v tem, da je po zaslugi sodobne tehnologije (in sadistične mentalitete množičnih medijev) danes nasilje pač precej bolj vidno. Novičarske mreže vsako sekundo prečesavajo svet in nam dostavljajo sveže pakete grozot; izvolite, še dišeče po krvi in smodniku. A to ne pomeni, da gre svet dejansko v maloro in da je treba obupati nad človeško vrsto. Prav tesnoba in strah, ki ju čutimo ob tovrstnih novicah, potrjujeta, da nam nasilje ni več norma, temveč gnus zbujajoči tujec.
Kajti to je strah pred zdrsom v temo. Dejstvo, da ga občutimo, pomeni, da nam ni vseeno za soljudi in za planet; pomeni, da se zavedamo, da smo kot vrsta prišli predaleč od jam, da bi se spet vrnili vanje. Odpor, ki nas preplavi ob pogledu na trpljenje drugih, je odpor proti zlu, ki ga povzroča. In jeza, ki jo čutimo, je sveta – a če jo obrnemo v sočloveka, kmalu ne bomo več občutili ničesar.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču